Na Tržnem inšpektoratu RS ter Inšpektoratu za kulturo in medije ne ukrepajo, nad dogajanjem pa so ogorčeni tudi zamejski Slovenci. Dr. Miran Košuta iz Križa pri Trstu je izredni profesor, predstojnik stolice slovenskega jezika in književnosti na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu. Vprašali smo ga, kako kot jezikoslovec in zamejski Slovenec gleda na opisano ravnanje državnih organov glede rabe slovenščine v Sloveniji.
»Tu v Furlaniji - Julijski krajini se kot avtohtoni Slovenec dan na dan borim za strešico na svojem priimku, za enakopravno javno rabo lastnega jezika, potem pa ugotovim, da je v matičnem srcu slovenstva, v hotelu sredi Ljubljane spletno izginila ne samo strešica, ampak že kar jezik sam: moja, naša slovenščina. Nisem mogel verjeti, zato sem osebno preveril. In res: InterContinentalu je uspelo obnoviti Mussolinijevo Ljubljansko provinco, saj lahko sobo v njem rezerviram edinole s klikom na Prenota ora (ali pač na Book now ...), ne pa na Prijavi se zdaj. Kaj naj rečem? Žalostno, sramotno in skrb zbujajoče, da je treba leta 2021 slovenščino braniti sredi samostojne slovenske države, njene prestolnice in Evropske zveze pred valjarskim tujejezičjem inozemskega kapitala in pišmeuharstvom domačih resornih ministrstev. Slovencem iz tistega hotela in pristojnih inšpektoratov pa da je treba priklicati v spomin očitno pozabljeno svarilo Koseskega: Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!«
Zanimalo nas je še, ali lahko tovrstno ravnanje Slovenije vpliva, da se bo tudi Italija čutila manj dolžna izpolnjevati svoje zaveze do jezika slovenske manjšine? »Italija, ki seveda budno skrbi, da se ti ob kliku na hotel InterContinental Roma najprej prikaže stran v italijanščini, že lep čas zanemarja svoje obveze do slovenskega jezika, saj npr. vidne dvojezičnosti v središču Trsta ali Gorice ne uresničuje, pa čeprav jo njen zakon 38 iz leta 2001 predvideva. Negativni zgledi à la InterContinental Lubiana gotovo niso v pomoč, ko Slovenija diplomatsko opozarja sosedo na neizpolnjevanje njenih lastnih obvez do slovenskega jezika. Vendar je treba po mojem odklanjati pri tem recipročnost: avtohtone manjšine so namreč notranje bogastvo posameznih držav, zato bi morala biti njihova tudi jezikovna zaščita izraz samobitne demokratične omike teh držav, ne pa predmet mednarodnih pritiskov ali kramarij.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
