Le teh nočemo slišati, pa vendarle odmevajo v telesu. V delih 1945, SCREAdoM, disOrders in Balkan Affairs ne beži pred bolečino. Razstavi jo, raztegne v času, naredi oprijemljivo. Živi med Haagom in Slovenijo, na nikogaršnji zemlji dveh potnih listov, a njene korenine so se le globlje zarasle.

Ravno iz te razdalje vznikne glasba, ki ne tolaži, ampak prebuja. Ne olepša, ampak razpre. Ne ponuja utehe – ponuja prostor. Za dih. Za molk. Morda celo za spravo.

Pred nami je skladateljica, ki ne išče varnih poti. Išče tisto, česar še ni bilo mogoče poimenovati. In ko ji Slovenija podeli eno najvišjih priznanj, nagrado Prešernovega sklada 2026, se ne ustavi – začne novo poglavje.

Še nekaj dni nas loči od podelitve nagrade Prešernovega sklada. Kaj vam osebno pomeni nagrada, ki je eno najvišjih priznanj v slovenski kulturi? Je to vrhunec ali nov začetek v vaši karieri?

Seveda, nagrada Prešernovega sklada je zame velika čast. Gre za eno najvišjih priznanj, kar jih lahko dobiš kot ustvarjalec v Sloveniji, in pomeni pomembno potrditev mojega dosedanjega dela.

Ta vsebina je na voljo samo naročnikom.

---

Naročite Reporter

Že imate račun?

Prijavite se