Hucmanova je v pretresljivem zapisu osvetlila situacije, kjer ljudje umirajo brez vednosti svojcev ali pa svojci nočejo prevzeti organizacije pogreba pokojnika. Zakon lahko določi postopek, kaj storiti v takih primerih, ne more odgovoriti na človeško vprašanje, ki ostane za njim, piše direktorica.

»Ko v družino vstopi smrt, z njo pogosto pride na površje vse tisto, kar je bilo med živimi dolgo potisnjeno na stran. Smrt ne prinese samo žalosti, ampak tudi stare zamere. Neizrečene besede. Občutke krivice. Pretrgane odnose. Tekmovanje med sorojenci. Vprašanja, kdo je za pokojnika naredil več in kdo premalo. Kdo je bil ob njem. Kdo ga je obiskoval. Kdo bo odločal. Kdo bo plačal. Kdo ima prav.

In nenadoma vprašanje o tem, kakšen naj bo pogreb, sploh ni več vprašanje o pogrebu,« piše Hucmanova.

Objavljamo avtorski zapis direktorice javnega podjetja ŽALE ob dnevu spomina na mrtve:

Ko žalost razkrije razpoke med nami

Smrt ne ustvari družinskih odnosov. Jih pa pogosto razgali. Na Žalah zato ne srečujemo samo žalosti. Srečujemo tudi zamere, molk, jezo in nesoglasja, ki so se med ljudmi nabirala leta. Vse pogosteje pa opažamo, da breme teh odnosov pristane na ljudeh, ki z njimi nimajo nič – na naših zaposlenih.

Kot direktorica Žal imam možnost videti del življenja, ki ga večina ljudi ne vidi.

Vidim, kaj se zgodi, ko človek umre in za njim ostanejo drugi. Vidim žalost in ljubezen. Vidim družine, ki stopijo skupaj in z veliko nežnosti pripravijo zadnje slovo. Vidim otroke, ki želijo za svoje starše narediti še zadnjo stvar, partnerje, ki po desetletjih skupnega življenja iščejo način, kako se posloviti, in ljudi, ki v najtežjih trenutkih pokažejo izjemno dostojanstvo.

Toda vidim tudi drugo plat. Vidim odnose, ki so se pretrgali že veliko pred smrtjo.

In včasih je prav to težje razumeti kot smrt samo. Srečujemo se s primeri, ko pokojnik ima svojce, pa ga ne želijo pokopati, ko otroci ne vedo, da je umrl njihov starš, ko sestra dolgo po pogrebu ugotovi, da brata ni več. Takih primerov, zgodb ljudi, katerih odnosi so umrli že davno pred njimi, je veliko.

Zato ne želim soditi. Nihče od nas ne pozna celotne zgodovine neke družine samo zato, ker pozna konec enega od članov te družine.

Toda dejstvo, da je v naši družbi mogoče, da človek umre, njegovi najbližji sorodniki pa za njegovo smrt niti ne vedo, bi nas vendarle moralo ustaviti.

Ne zato, da iščemo krivca. Ampak zato, da se vprašamo, kaj se dogaja z našimi odnosi.

Ko svojci so, naročnika pogreba pa ni

Še težji so trenutki, ko pokojnik svojce ima, vendar nihče ne želi prevzeti organizacije njegovega pogreba. Tudi takšne primere poznamo.

Zakon mora seveda predvideti tudi takšne življenjske okoliščine. Če naročnika pogreba ni, pokop prijavi pristojna občina; zakon določa tudi, da v takem primeru stroške pogreba poravna občina, ki je prijavila pokop.

Toda zakon lahko določi postopek. Ne more odgovoriti na človeško vprašanje, ki ostane za njim.

Kako pridemo do trenutka, ko človek umre, ima družino, pa ni nikogar, ki bi želel urediti njegovo zadnje slovo?

Tudi tukaj moramo biti previdni pri sodbah. Krvno sorodstvo samo po sebi še ne pomeni bližine. Nekateri ljudje so svojim otrokom ali drugim svojcem v življenju povzročili toliko bolečine, da od njih ne moremo pričakovati, da bo smrt čudežno izbrisala preteklost.

To je treba spoštovati. Toda kljub temu takšni primeri govorijo o nečem, kar presega posamezno družino.

Vse to in dolgoletno delo z ljudmi nas uči še nekaj drugega.

Ko v družino vstopi smrt, z njo pogosto pride na površje vse tisto, kar je bilo med živimi dolgo potisnjeno na stran. Smrt ne prinese samo žalosti, ampak tudi stare zamere. Neizrečene besede. Občutke krivice. Pretrgane odnose. Tekmovanje med sorojenci. Vprašanja, kdo je za pokojnika naredil več in kdo premalo. Kdo je bil ob njem. Kdo ga je obiskoval. Kdo bo odločal. Kdo bo plačal. Kdo ima prav.

In nenadoma vprašanje o tem, kakšen naj bo pogreb, sploh ni več vprašanje o pogrebu.

Postane nadaljevanje desetletja starega družinskega spora. Le da se ta spor zdaj odvija pri nas. Pred našimi zaposlenimi.

Ko pogreb postane prizorišče starih sporov

Naši zaposleni se tako znajdejo v situacijah, ki jih javnost večinoma ne vidi.

Pred njimi sedijo ljudje, ki se morajo dogovoriti o slovesu, vendar se med seboj ne morejo dogovoriti niti o tem, kdo ima pravico govoriti v imenu družine.

Eden želi eno, drugi drugo. Eden zahteva, naj zaposleni upošteva njegove želje, drugi ga čez nekaj minut obtoži, da je stopil na stran prvega. Telefonski pogovori postanejo prostor družinskih obračunavanj. Nezadovoljstvo, ki je nastajalo leta, se včasih v nekaj minutah izlije na človeka za mizo, na drugi strani telefona ali elektronskega sporočila.

In prav tu se moramo vprašati nekaj neprijetnega.

Kdaj smo začeli pričakovati, da bo neznanec nosil težo odnosov, ki jih sami nismo zmogli urediti?

Naši zaposleni lahko pojasnijo možnosti. Lahko svetujejo. Lahko pomagajo poiskati rešitev znotraj svojih pristojnosti. Lahko poslušajo in v težkem trenutku pokažejo veliko mero potrpežljivosti.

Ne morejo pa popraviti odnosa med sorodniki.

Ne morejo odločiti, kdo je imel pokojnika bolj rad.

Ne morejo razrešiti desetletja starih zamer.

In predvsem ne smejo postati ljudje, na katerih se ta zamera sprosti.

Razumevanje stiske ne pomeni dovoljenja za nespoštovanje

To razliko moramo znati povedati na glas. Na Žalah imamo veliko razumevanja za človeško stisko. Brez tega našega dela niti ne bi mogli opravljati.

Toda empatija ne pomeni, da mora človek sprejeti vse. Žalost lahko pojasni nestrpnost. Strah lahko pojasni ostro besedo. Nemoč lahko pojasni jezo.

Ne morejo pa biti samoumevno opravičilo za žaljenje, poniževanje, kričanje ali agresiven odnos do nekoga, ki opravlja svoje delo.

To je pomembna meja, ne samo za Žale, ampak za družbo nasploh.

Ko človek postane samo še funkcija

Morda je eden od obrazov sodobne odtujenosti prav to, da ljudi, ki jih ne poznamo, vse lažje dojemamo kot funkcije.

Blagajničarka postane blagajna. Medicinska sestra postane storitev. Voznik postane prevoz. Uslužbenec postane okence.

Tudi naš sodelavec lahko v očeh človeka, ki je v stiski, postane samo »Žale«.

Toda institucije same ne sedijo za okenci. Institucije ne dvigujejo telefonov. Institucije ob koncu delovnega dne ne odidejo domov in s seboj ne odnesejo besed, ki so jih tisti dan slišale.

Ljudje jih. Za vsakim postopkom, pravilom, telefonskim glasom in elektronskim sporočilom je človek.

To se zdi tako samoumevno, da tega skoraj ne bi bilo treba zapisati. Pa vendar naše vsakodnevne izkušnje kažejo, da je treba.

Še nikoli nismo bili tako povezani – in morda tako oddaljeni

Živimo v nenavadnem času. Skoraj vsakogar lahko dosežemo v nekaj sekundah. Ves čas smo povezani.

Hkrati pa se lahko zgodi, da otrok ne ve, da mu je umrl starš. Lahko se zgodi, da za nekoga nihče ne želi urediti pogreba, kljub temu da svojce ima. Lahko dolgo čakamo odločbo sodišča, ki nam bo zaradi spora v družini povedala, kako in kam naj človeka pokopljemo. Lahko naročamo varnostnike, ki varujejo pogreb, medtem ko si svojci grozijo.

Ta kontrast bi nas moral vznemiriti. Morda smo postali izjemno dobri v komuniciranju in nekoliko slabši v odnosih.

Veliko si sporočamo. Manj se pogovarjamo.

Še posebej težko vodimo tiste pogovore, pri katerih ni dovolj poslati kratkega sporočila. Pogovore, v katerih je treba poslušati.

Priznati napako. Povedati, da smo prizadeti. Prositi za odpuščanje. Ali sprejeti, da nam nekdo morda ne bo odpustil.

Pri našem delu pa vsak dan vidimo nekaj, kar je v običajnem življenju zelo lahko pozabiti:

za nekatere pogovore nekoč zmanjka jutri.

Nekateri odnosi umrejo pred ljudmi

Ne želim idealizirati družbe. Ni vsakega odnosa mogoče rešiti. In ni vsakega odnosa treba rešiti.

Obstajajo trenutki, ko je odhod iz odnosa najbolj zdrava odločitev, ki jo človek lahko sprejme. Obstajajo starši, partnerji in sorodniki, od katerih se morajo ljudje zaradi lastnega dostojanstva ali varnosti oddaljiti.

Zato nikomur ne bi rekla: pokličite svoje starše, ker boste nekoč obžalovali. Življenje je preveč zapleteno za takšne nasvete.

Bi pa rekla nekaj drugega. Poglejmo odnose, ki jih imamo. Ne tistih, ki jih zaradi tehtnih razlogov ne moremo ali ne želimo imeti.

Tiste, ki jih imamo radi, pa jih zanemarjamo.

Tiste, v katerih že leta čakamo, da bo prvi korak naredil nekdo drug.

Tiste, v katerih je ponos postal pomembnejši od bližine.

Tiste, za katere potihem verjamemo, da imamo zanje še veliko časa.

Morda bi morali o smrti govoriti, ko smo še živi

V naši kulturi se pogovoru o smrti še vedno pogosto izogibamo.

Svojih staršev ne vprašamo, kako bi se želeli posloviti. Partnerju ne povemo svojih želja. Ne govorimo o tem, kaj nam pomeni grob, pokop, pogrebna slovesnost ali spomin.

Kot da bi s pogovorom o smrti smrt nekako približali. Pa je ne.

Tak pogovor lahko naredi nekaj drugega: ljudem, ki bodo nekoč ostali za nami, lahko prihrani dvome, občutke krivde in tudi konflikte.

Toda morda je še pomembneje, da se, dokler smo skupaj, pogovarjamo o življenju.

Da ne čakamo na smrt, da bi razkrila vse, česar si nismo povedali.

Da pokličemo človeka, s katerim že predolgo ne govorimo.

Da se opravičimo, če vemo, da smo nekoga prizadeli.

Da vprašamo starše o stvareh, o katerih jih že leta želimo vprašati.

Da povemo ljudem, kaj nam pomenijo, dokler nas lahko slišijo.

Ker čas ni neskončen.

Zaposleni niso strelovod za našo bolečino

Kot direktorica čutim posebno odgovornost do ljudi, ki vsak dan opravljajo delo, ki ga javnost pogosto vidi samo od zunaj.

Delo z žalujočimi zahteva strokovnost. Zahteva pa tudi nekaj, česar ni mogoče v celoti zapisati v opis delovnega mesta: čustveno zrelost, občutek za človeka in sposobnost ostati miren takrat, ko je človek pred tabo v enem najtežjih trenutkov svojega življenja.

Na svoje sodelavce sem ponosna prav zaradi te človečnosti.

Toda skrb za uporabnike naših storitev in skrb za zaposlene si ne nasprotujeta. Nasprotno.

Če želimo institucije, v katerih bodo ljudje obravnavani človeško, moramo varovati tudi človeškost tistih, ki v njih delajo.

Zato moramo kot delodajalci zaposlenim jasno povedati: razumemo posebnost našega dela, vendar vam ni treba sprejeti poniževanja, žalitev ali agresije kot njegovega normalnega dela.

Nihče ne bi smel biti strelovod za bolečino drugega človeka.

Žale nas vsak dan učijo nekaj o življenju

Morda se zdi nenavadno, da bi prostor, ki ga povezujemo predvsem s smrtjo, odpiral vprašanje o tem, kako živimo.

Meni se zdi ravno nasprotno. Smrt je v tem smislu neusmiljeno iskrena.

Opomni nas, kako malo pomenijo številni spori, ki jim namenimo leta svojega življenja. In hkrati, kako veliko pomenijo odnosi, za katere v vsakdanjem hitenju mislimo, da bodo vedno počakali.

Zato bi si želela, da bi kot družba več govorili o kulturi odnosov.

O tem, kako ravnamo drug z drugim, ko smo jezni.

Kako se pogovarjamo, ko se ne strinjamo.

Kako ravnamo z ljudmi, od katerih nekaj potrebujemo.

In kako ravnamo s človekom, ki nam ne more rešiti problema, ki ga v resnici imamo z nekom drugim.

Družinskih nesoglasij ne bomo odpravili. Tudi žalosti, jeze in nemoči ne bomo. Lahko pa se odločimo, kam jih bomo odložili.

Človek za okencem ni prostor, kamor lahko odložimo vse, česar nismo zmogli razrešiti drugje.

Je človek.

In morda je prav to ena najpreprostejših, a tudi najpomembnejših stvari, ki se jih moramo ponovno naučiti videti drug v drugem.

Kajti kultura slovesa se ne začne šele ob smrti. Začne se veliko prej – v načinu, kako ravnamo drug z drugim, dokler smo še tukaj.

Pred nami je 1. november, dan spomina na mrtve. Naj bo to tudi dan uvidov v nas same in v naše medsebojne odnose.

Mojca Hucman