bencin Svet24.si

Znane so nove cene goriv: So dosegle rekord, ali ...

jasna kuljaj Svet24.si

FOTO: Kje dopustujejo slovenski estradniki?

Jaša jenull Necenzurirano

Kaj bo Jaša Jenull rekel ob izbiri šefa ...

pirc musar ms Reporter.si

Kako sta obogatela Nataša Pirc Musar in njen mož...

dragic Ekipa24.si

Ste videli, slišali? Dragićev govor soigralcem v...

sfox Odkrito.si

Ima legendarna pevka in starleta raka?

goran dragic 22 mm Ekipa24.si

Nič ne bo z združitvijo Dončića in Dragića v ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Žale - narodov simbol

Deli na:

V Sloveniji je po volitvah 2008 uspela restavracija starega režima skoraj v popolnosti. V njen finale sedaj prihaja še imenovanje najdaljše ulice v prestolnici po pokojnem Josipu Brozu Titu. Vse to se dogaja z bolj ali manj očitnim soglasjem skoraj pretežne večine prebivalstva.

V Sloveniji je po volitvah 2008 uspela restavracija starega režima skoraj v popolnosti. V njen finale sedaj prihaja še imenovanje najdaljše ulice v prestolnici po pokojnem Josipu Brozu Titu. Vse to se dogaja z bolj ali manj očitnim soglasjem skoraj pretežne večine prebivalstva.

Ta radikalnost v manipulaciji z ljudmi ni presenetljiva: pisali smo, da so sedanji oblastniki zgolj skrbna kopija varuhov partijskega izročila iz prejšnje generacije. Predstavniki ZKS in ZKJ so bili pol stoletja v izraziti manjšini: njihov delež ni nikdar presegel deset odstotkov med prebivalstvom, vendar so si zagotavljali nemoteno in absolutno oblast. Koliko lažje jim je sedaj to početi, ko imajo tako rekoč izdano bianco menico?
Zdi se, da manipulacije na osnovi zdrsanega kosa papirja ne poznajo meja. V tem tednu se je tako vlada večinoma ukvarjala z vprašanjem nagrade Marjanu Kramarju, ki jo je potegnil že februarja. Tudi se bo še ukvarjala z vlogo sedanjega direktorja Draška Veselinoviča pri reprogramiranju dolga baroniji Šrot, alias zloglasnemu Infond holdingu. Vtis, ki ga običajni državljan dobi ob dogajanju v teh dneh, je približno tak: nad najbolj inkriminiranimi tajkuni (Ivan Zidar, Hilda Tovšak) justica že stiska svoje kremplje v obliki pravnomočnih obtožnic, drugi se še potikajo po prizorišču in zapletajo z organi pregona, vendar jim hkrati največja državna banka NLB rešuje hrbet z odlaganjem dolga. V ta red sodi »elita« slovenskega gospodarstva, od Igorja Bavčarja iz Istrabenza do Boška Šrota v Pivovarni Laško. Organi pregona, ki so v državni lasti, preganjajo tiste, ki jih banke (prav tako v državni lasti) rešujejo!

Titova ulica prav zaradi tega paradoksa ne more nazaj na star kraj. Če bi Dunajsko cesto zamenjali s Titovo, bi se turist, ki prišel z zahoda, na prvi črpalki, kjer bi mu dali najnovejše informativno gradivo v državi, čisto mirno lahko vprašal, ali se ni zmotil v kontinentu. Če ni morda namesto v Evrazijo zataval v Afriko, ki slovi po optimalnih standardih demokracije, predvsem pa po trdnih valutah. Državni banki tam res ni treba pokrivati proračunov in plačevati policije: vse se tako opravi »počez«, z nekaj telefonskimi klici, po starih zvezah in s korupcijo. Kot znajo to – nekolikanj manj spretno – tudi slovenski tajkuni. Izvesek »Dunajska cesta« je kulturna in civilizacijska nuja sodobne Slovenije: turista nezamenljivo opozori, da je le prišel v Evropski unijo, najsi bo še toliko presenečen, koliko je deželica res skladna s sijajem dvanajstih zvezd, ki ji od 2004. sijejo z modre podlage.

Izdajanje bianco menice državljanom seveda ne mine brez vsakokratnih rebalansov ali proračunov. Sedaj ko mestni svet ljubljanski postavlja Titovo ulico, se je – ob pregovorni maršalovi ljubezni do afriških demokracij! – dobro spomniti, da velikemu državniku dolgujemo marsikaj. V tem so Slovenci skoraj poenoteni. Niso pa poenoteni v oceni, kaj ta imperialna figura dolguje nam. To je pred nekaj leti izračunal Marko Kos, mi pa povzemimo njegovo rekapitulacijo. Zaradi Titovih eksperimentov v gospodarstvu je slovenski GDP od šestdesetih let naprej pešal, tako da je leta 2005 primanjkljaj, ki ga je ustvaril maršalov socializem, znašal že 19 državnih proračunov: ali, ker je ta številka neizgovorljivo velika, jo delimo s številom prebivalstva: zaradi Titove politike je tako vsak državljan prikrajšan za 14.100,00 evrov letno. Pa ne samo da je: tudi bo, vsaj še dobro desetletje ne bomo ujeli tiste razvitosti, ki bi jo sicer imeli, če bi nam zgodovina prizanesla s »kultom« Josipa Broza.

Če k tej številki prištejemo še nekaj deset tisoč pobitih Slovencev po drugi vojni, val emigracije, ki je po letu 1945 pljusnil na vse kontinente, tisoče uničenih karier ali nesrečnih usod, je dolg Maršala do domovine njegove matere res tak, da zasluži najdaljšo ulico v prestolnici, in to táko – ki simbolično ali ne – vodi naravnost do mestnega pokopališča.

V tem trenutku razvoja države pa moramo upoštevati, da se dejanja zoper zdravo pamet dogajajo ob legitimni volji, soglasju, če ne celo želji večine prebivalstva (govorimo vsaj o petdesetih odstotkih in več). Slovenci smo volili in izvolili takšno oblast, ki nam s Titovo partijo zagotavlja kar najbolj neokrnjeno identitetno vez. Ugled, ki so ga bile v volilnem korpusu deležne stranke naslednice nekdanje ZKS, se – morda pa res? – lahko pojasnjuje s »Tito-nostalgijo«, z nezadržno potrebo po njegovem kultu, pa naj stane kar hoče. Denar, čast – spomnimo se, da smo v sedemdesetih, osemdesetih letih veljali v primerjavi z našimi severnimi ali zahodnimi sosedi za drugorazredne ljudi –, ali celo prihodnost. Skoraj dvajsetletna vladavina strank naslednic »jednog i jedinstvenog kapejota (KPJ)«, največjega od sinov naših narodov in narodnosti, je Slovence oropala za premnogo priložnosti, ki bi jih sicer imeli, ko bi le volili drugače.

In to v imenu česa ali koga? Josipa Broza Tita! Pa ga je sploh kdo dobro pogledal? Aroganten, vase zagledan pol izobraženec, ki se rokuje z najbolj umazanimi rokami na planetu, skrbi zgolj za svojo slavo in dobro počutje, za rajo (državljane SFRJ) pa mu je toliko mar kot vsakemu fakinu njegove sorte: malo ali nič. Ta popolna brezbrižnost in zagledanost v svojo osebo je temeljni impulz, ki ga za današnjega človeka prevaja fotografsko in filmsko gradivo iz daljnih let.

Tito ne samo da nas je dodobra potegnil, še danes nas iz dedinjskega groba krepko vleče za nos. Aha, porečete, kje smo pa to že videli? Odkod pa cirkus policije, ki lovi tajkuna, kateremu streže banka, vse pod isto streho? Miš pšeničko … ali kako že pravi bajka. Seveda, v slovenski tranziciji, ki jo vodijo Titove naslednice in nasledniki. V zaprtem krogu, ki se po logiki konča lahko zgolj na pokopališču. Vredni smo Titove aleje.