Ker v udbovskih arhivih o meni ni in ne more biti nič, natolcuje in si izmišlja. Kar zadeva "proletarsko revolucijo" naj najprej povem, da se teh študentskih let ne sramujem. Z njimi sem sam opravil zelo zgodaj v začetku osemdesetih v knjigi Kapital in delo v SFRJ.
Tudi kar zadeva "buržoazno sodrgo", kamor me revolucionarni Kršinar pri števa zdaj, me ni sram. Nihče, niti eden od več kot 5000 zaposlenih, ni zaradi mene izgubil službe in vsa podjetja iz sistema Istrabenz so še danes uspešna podjetja. Nobeno ni propadlo.
So pa pristala pri hrvaških in srbskih lastnikih, ker njim so slovenske banke reprogramirale kredite Istrabenzuso raje plenile delnice, da so jih potem lahko prodale tujcem in tako ubogale politiko, ki je bankirjem jasno naročila, da sporazuma z bankami Istrabenz ne sme doseči. Pa ne zaradi spodletelega prevzema, ker ga sploh ni bilo. Pač pa zaradi enakih razlogov zaradi katerih mi zdaj Kršinar podtika neke udbovske številke. In zaradi istih razlogov sem zdaj v zaporu.
Kaj pomenijo številke na udba.net ne vem. Vem, da sem bil, preden sem urejal Tribuno, pol leta miličnik.
Kaj pomenijo številke na udba.net ne vem. Vem, da sem bil, preden sem urejal Tribuno, pol leta miličnik. In po Tribuni nikoli nisem bil uslužbenec RSNZ, kot si izmišlja Kršinar. Nisem delal za SDV, nisem bil njihov vir in ne sodelavec. Nasprotno, razkrival sem njene rabote in jo na koncu onemogočil. Ko sem 1990 postal sekretar za notranje zadeve v prvi vladi, sem SDV razorožil, vzel sem ji policijska pooblastila, prepovedal uporabo vmesnih delilnikov na poštah in administrativno upokojil nekaj sto tistih, ki so delali na tim. notranji problematiki.
Razen tega, da so mi ves čas sledili (češ, da sva z Janšo obiskala Levstika v Gorici, kot je rekel Ertl), in me nameravali aretirati skupaj še s štirimi v času mojega vodenja Odbora za varstvo človekovih pravic, v udbovskih arhivih Kršinar ne bo našel nič. Ker nič ni bilo. Ampak Kršinarja to itak ne zanima.
Vsake toliko privleče na dan neke zgodbe o meni. Kot, da bi se bali nečesa. Po moje še najbolj lastne nepomembnosti v tej medijski srenji, ki razen natolcevanja ne zna napisati nič berljivega. Taki poskusi medijskih eksekucij so skrajni domet predstavnika kakšno desetletje mlajše generacije, ki lovi nek vlak, ki je zanje že zdavnaj odpeljal.