Revija Reporter
Slovenija

Vzgoja bulmastifov

8. feb. 2010 7:46 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Čeprav se bulmastifa zaradi njegovega robustnega videza marsikdo ustraši ob prvem srečanju, marsikoga preseneti, kako je ta pes ob pravilni vzgoji prijazen. Zelo rad ima božanje in je hvaležen vsakomur, kdor mu nameni kakršnokoli pozornost, saj to vedno išče. V bistvu je zelo miren, nenapadalen, vendar močno navezan na svojega gospodarja (čeprav brani vsakogar, ki je njegov »prijatelj«). Za svojega gospodarja pa je pripravljen narediti še marsikaj drugega.

Čeprav se bulmastifa zaradi njegovega robustnega videza marsikdo ustraši ob prvem srečanju, marsikoga preseneti, kako je ta pes ob pravilni vzgoji prijazen. Zelo rad ima božanje in je hvaležen vsakomur, kdor mu nameni kakršnokoli pozornost, saj to vedno išče. V bistvu je zelo miren, nenapadalen, vendar močno navezan na svojega gospodarja (čeprav brani vsakogar, ki je njegov »prijatelj«). Za svojega gospodarja pa je pripravljen narediti še marsikaj drugega.

Slovenski kinolog in doktor veterine Jože Vidic si prizadeva izboljšati kulturo sobivanja med ljudmi in psi ter velja za enega največjih slovenskih kinoloških strokovnjakov. Za nas je povedal: »Bulmastif ima moč in vzdržljivost. Po naravi je precej svojeglav in zahteven za šolanje vaj poslušnosti, poleg tega je pretirano zaščitniški do gospodarjeve družine. Psa so vzgojili kot pomočnika lovskim čuvajem, ker je bil sposoben ujeti in onemogočiti divje lovce. Pasma je nastala v 19. stoletju in se ni nikoli kdove kako razširila.« V medijih je že povedal, da bulmastifi nikakor niso primerni za začetnike, ki ne poznajo psov, zlasti ne za ljudi, ki bi s tem zdravili svoje psihične anomalije, kot sta manjvrednostni kompleks ali skrita napadalnost, in bi ju izražali po svojem psu, ker bi jih zaradi neposrednega izražanja družba izločila. Psi, ki vzbujajo kakršnekoli negativne občutke pri ljudeh, ne sodijo v urbano okolje. »Pri vzgoji je pomembno, da imamo nekaj znanja o psih nasploh, sicer pa lahko o vzgoji precej izveste v moji knjigi Življenje s psom.« Vidic jo toplo priporoča v branje.

Alojzija Stakne iz Braslovč je bila dolga leta lastnica te pasme, ukvarjala pa se je tudi z vzrejo. Od nesrečnega dogodka na Oražnovi ulici v Ljubljani nenehno dviguje telefone. Bodisi zaradi novinarjev bodisi ljudi, ki jih zanima to in ono. »Preden se odločijo za psa, morajo imeti nekaj osnovnega znanja in vedeti, kaj bodo s psom počeli. Kužki so vsi luštni, spoprijeti se je treba z odraslim psom. Zdaj bulmastifov nimamo več, smo pa z njimi dosegali odlične rezultate na tekmovanjih. Mnoge smo prodali v tujino. Pri tej pasmi lastnik ne sme pretiravati, te pse mora celo omejevati. Lastnik mora imeti veliko avtoriteto. Če bi se psi zavedali svoje moči, bi bili ubijalski psi. A so ob pravi vzgoji v bistvu prijazni in ljubeči,« je povedala Staknetova, ki ima z bulmastifi same pozitivne izkušnje. A znotraj vsake pasme so odmiki, pravi. Ugrizne te lahko tudi koder, le da so posledice manjše. Pravi, da moraš imeti psa najprej rad in ga vzgajati podobno kot otroka, s primerno avtoriteto. Ne more početi vsega, kar bi hotel.

Prva lastnica bulmastifa pri nas, pokojna zdravnica Zora Roter, je psa menda najprej dobila v Angliji. Psičko Joy pa pri nekem gojitelju na Madžarskem. Staknetova je oba lastnika seveda poznala, saj so se srečevali na sejmih. Roterjeva naj bi prijazna gospa, na pse zelo navezana, a premalo avtoritativna za tako krdelo. »V Salamonovem oglasniku sem nekoč opazila oglas, da nekdo prodaja mešance med bulmastifom in ameriškim buldogom. Ko sem ga poklicala in vprašala, zakaj to počne, me je nadrl, naj se brigam zase,« je še povedala. Pomislila je, da morda zaradi pasjih borb, ki jih ponekod še prirejajo.