Če se sprehodite po Ljubljani ali večjih nakupovalnih središčih, boste opazili, da iz dneva v dan vse več muslimanskih žensk nosi burke in nikab. V Sloveniji prepovedi nošenja še ni, so se pa že pojavili predlogi, da bi podobno kot v Franciji prepovedali zakrivanje obraza. Seveda so se oglasili dežurni varuhi človekovih pravic, toda pred slabim mesecem dni so od Evropskega sodišča za človekove pravice dočakali hladno prho. Razsodilo je, da francoska prepoved iz leta 2011 ne pomeni kršitve verske svobode, saj ni naperjena proti veri, ampak temelji na dejstvu, da ta pokrivala zakrivajo obraz. Prepoved ne velja samo za burke, temveč za vsa pokrivala, ki zakrivajo ves obraz. V katoliški Franciji so dobro vedeli, kaj počnejo. Muslimanov je, kot ugotavlja francoski raziskovalec migracij Jean-Paul Gourevitch, skoraj osem milijonov, to je veliko več kot deset odstotkov celotnega prebivalstva. Od tega jih je 4,1 odstotka tujerodnih, se pravi priseljencev. To resno ogroža francosko tradicijo in nacionalno identiteto.
»Načelno stališče Varuha glede tega vprašanja je, da je nošenje burke izraz (verskega) prepričanja, ki je ustavno varovano, najmanj s splošno svobodo ravnanja, ki jo jamči 35. člen Ustave RS. Prepoved nošenja burke na javnem kraju bi pomenila omejitev te človekove pravice,« je stališče varuhinja človekovih pravic Vlaste Nussdorfer do nošenja burk in nikabov. Razsodba ESČP po njenem ne vpliva na slovenski pravni red, ker ni posebnega zakona.
Prepoved nošenja burk pozna tudi Belgija, o posebnem zakonu razmišljajo druge evropske države. Še posebno zato, ker iz verskih razlogov zakritih oseb ni mogoče identificirati, policija v Franciji jih je do sprejetja zakona morala prositi, če lahko razkrijejo obraz. Po nekaterih islamskih državah se Evropejke tudi ne morejo v javnosti sprehajati v kratkih krilih ali vročih hlačkah. To upoštevajo. Enako velja obrnjeno. Prišleki morajo pač upoštevati pravni red in kulturo države, v katero se priseljujejo.