Ob nedavni ovadbi Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) proti Milanu Kučanu zaradi veleizdaje in sabotaže se je kot na ukaz usul plaz v levičarskih dominantnih medijih z jasno misijo: razbitje Janševe SDS. Kot da bi šlo za déjà vu pred 25 leti, ko je bila glavna Kučanova misija razbitje Demosa in blokada osamosvojitve, so tudi tokrat našli voljne prostovoljce na desnici. Najhuje je, da tako kot pred 25 leti tudi danes na desnici še vedno ne vidijo, da vse poti z desnice vodijo h Kučanu. To je veljalo nekoč za Demos, danes velja tudi za VSO, ki kazensko preganja Kučana, hkrati pa ima v svojih vrstah njegove številne občudovalce in privržence.
Danilo Slivnik v knjigi Kučanov klan (1996) opisuje, da je bil Kučan že v času razpustitve Demosa v Dolskem konec 1991 dejansko pravi šef Demosa. Jože Mencinger, ki je z Lojzetom Peterletom nedavno obhajal obletnico prve Demosove vlade, se je pred 25 leti prvi razkril kot kučanovec, ko je maja 1991 odstopil kot podpredsednik vlade. Svoje kučanistične barve je med vladavino Demosa razkrila tudi Spomenka Hribar in pri svojem kučanizmu vztraja vse do danes (glej). France Bučar je svoj kučanistični obraz v času Demosa pokazal z blokado lustracije, svojo masko je dokončno odvrgel šele veliko let pozneje z jasno podporo Zoranu Jankoviću (glej).
Za desnico so od Kučanove triperesne deteljice Mencinger-Hribarjeva-Bučar veliko bolj problematični vodilni demosovci Lojze Peterle, Dimitrij Rupel in Ivan Oman, ki še danes sedijo na dveh stolih. Na eni strani se jasno in glasno izrekajo za Kučana, na drugi pa so člani VSO, ki je ovadila Kučana. Predsednik Demosove vlade in član predsedstva VSO Peterle je ob nedavni 26-letnici Demosove vlade modroval, da se nismo osvobodili stare Slovenije. Seveda ne, saj je Peterle iz Nove Slovenije(!) tisti, ki staro Slovenijo ohranja pri življenju. Sicer se ne bi šel novembra 2014 poklonit Kučanu na srečanju Foruma 21, medtem ko je bil Janša zaprt na Dobu, njegovi podporniki pa so demonstrirali pred sodiščem! Ko sem v Reporterju poudarila to sramotno dejstvo, me je predsednik VSO Aleš Hojs popljuval kot lažnivko, namesto da bi se zamislil nad Peterletom.
Podobno velja za Rupla, prav tako člana predsedstva VSO in podpredsednika Zbora za republiko. Po propadu Demosa je v 90. letih prestopil v LDS in tesno sodeloval s Kučanom in njegovim svetovalcem Zdenkom Roterjem v zameno za politične funkcije (župan Ljubljane, veleposlanik v ZDA, zunanji minister v Drnovškovi vladi). Takrat je za naklonjenost levice pljuval po Janši, nato pa je oportunistično prestopil v SDS v zameno za ministrski stolček (glej). Kljub neštetim prestopom z desne na levo in z leve na desno se Rupel vse do danes ni notranje osvobodil Kučana, saj ima o njegovi osamosvojitveni vlogi odlično mnenje: »Kučan je kot član zveze komunistov korektno zastopal osamosvojitev.« (5. 11. 2014)
Kučana se notranje ni osvobodil niti častni član VSO in demosovec Ivan Oman, saj je ob lanski obletnici plebiscita pohvalil prav Kučanovo osamosvojiteljsko vlogo: »Kučan je bil zelo koristen. Kučan je bil v vsej Vzhodni Evropi najsposobnejši komunistični voditelj.« Oman kot častni član VSO hvali Kučanovo vlogo pri osamosvojitvi, VSO pa zaradi spodkopavanja osamosvojitve ovaja Kučana. Ko sem javno večkrat načela vprašanje o Omanovi, Ruplovi ali Peterletovi hvali Kučana, se je name z desnice usula toča zmerljivk. Prav tako na desnici doslej niso razložili, zakaj je večina Demosovih strank šla takoj po razpadu Demosa v koalicijo z »izdajalci« iz LDS, ki so nasprotovali osamosvojitvi.
Največja tranzicijska napaka pomladniških strank iz Demosa je bilo sodelovanje v velikih koalicijah z LDS (Pučnik-Janševa SDSS, Peterletova SKD, SLS bratov Podobnik), Demokratska stranka Rupla in Igorja Bavčarja pa se je z LDS celo združila. Ideja velike koalicije je bila vseskozi mojstrska domislica Kučana in njegovega dolgoletnega svetovalca Roterja (Padle maske), s katero sta zagotovila vladavino levice in pohabljenje desnice. Povrh vsega sta hotela z velikimi koalicijami čim bolj nevtralizirati vlogo SDSS in zlasti Janše, kar jima je uspevalo vse do volitev 2004. V koalicijah z LDS je glavno besedo vedno imela levica, desnica pa je odigrala zgolj vlogo priveska in večinoma pristala na politični margini. Da poti z desnice še vedno vodijo h Kučanu, so lani pokazali tudi vsegliharji Blaž Vodopivec, Žiga Turk, Luka Lisjak Gabrijelčič, Romana Jordan, Matej Avbelj, Aleš Maver, Dimitrij Rupel idr. v odprtem pismu Cerarju in Janši. V pismu so predlagali veliko koalicijo med SMC in SDS za rešitev Slovenije, ker se iz tranzicijskih napak niso nič naučili! Z obujanjem ideje o veliki koaliciji desnica zgolj koraka v naročje Kučanu.
25 let pozneje je slovenska desnica na točki, na kateri je bila leta 1991. Zato je prišel čas, da se ob bližajoči obletnici osamosvojitve na desnici končno pogledajo v zrcalo in ugotovijo, zakaj je desnica velika poraženka tranzicije. VSO vlaga ovadbe proti Kučanu, vendar ima v svojih vrstah Peterleta, Rupla in Omana, ki hvalijo Kučana. Na desnici s solznimi očmi obujajo zlate čase Demosa, čeprav je Demos razpadel, ker so nekateri ključni demosovci prestopili h Kučanu. K dokončnemu pohabljenju desne opcije so desne stranke prispevale tudi same, ker so ena za drugo sodelovale v velikih koalicijah z Drnovškovo LDS in s tem uresničile Kučanov načrt. Danes to pogubno Kučanovo idejo obujajo vsegliharji, baje za rešitev Slovenije, dejansko za ohranitev levice na oblasti. Ker se na desnici kljub vsemu zaklinjanju in tolčenju po prsih niso nikoli zares osvobodili iz krempljev stare Slovenije, vse poti z desnice še vedno vodijo k Milanu Kučanu.