Vse najboljše, gospod predsednik Kučan

V današnjem jutranjem programu TV Slovenija je Milanu Kučanu ob rojstnem dnevu voščila voditeljica Katja Tratnik. Našega bralca Lada Dolžana je voščilo zbodlo - Kučanu očita, da je leta 91 "zganjal mirovno propagando in prvi prispeval svoj podpis za našo razorožitev naših vojakov". Nisem mogel verjeti, pravi Dolžan.

Objavljamo pismo Lada Dolžana:

Spoštovani gospod urednik!

Ne morem in ne morem odmisliti današnjega jutranjega "pozdrava" na prvem programu TV Slovenija, ki ga je izustila voditeljica oddaje Dobro jutro, gospa Tratnik. Pozdrav in "prisrčno" voščilo za današnji rojstni dan je namreč namenila gospodu Milanu Kučanu. Šok je bil tako učinkovit, da si nisem mogel zapomniti dobesednega izreka. Nisem mogel verjeti, da sem resnično slišal tak izpad, zato sem preveril pri znancih. Prepričali so me, da nisem padel v časovni stroj in potrdili, da na žalost danes "niso dovoljene sanje"- da nisem edini, ki je to jutro (ob sedmih) doživel izlet v preteklost. Ker sem danes zjutraj to oddajo prvič vklopil tako zgodaj, ne morem potrditi, ali so taki "pozdravi" običajni. Je morda urednikovanje prevzel Marcel Štefančič, ki podobne pozdrave drila kot nekakšno šalo. Ta dogodek pa ni bila nikakršna šala - ne tako in ne drugače.

Razmišljam. Če bi jutranji pozdrav pričela omenjena gospa nekako takole: Danes, štirinajstega januarja 2011, bi praznoval petinpetdeseti rojstni dan Peter Petrič iz Cerkelj na Gorenjskem, če ga ne bi junija 1991 na Brniku ubili vojaki JLA, ko je bil na obhodu kot vojak teritorijalne obrambe. Mlad je bil Pero takrat. Doma je zapustil štiri majhne otroke, zato voščilo "vse najboljše" namenjamo njim. Nekako tako si predstavljam javno čestitko v TV oddaji, seveda v normalni državi z normalnimi državljani.

Morda bi bil pa Pero še živ, če bi mlada država namenila malo več sredstev za obubožano TO in če ne bi njen predsednik spomladi 91 zganjal mirovno propagando in prvi prispeval svoj podpis za našo razorožitev naših vojakov. Morda pa bi bil Pero takrat že mrtev ali vsaj hudo bolan, če bi černobilska tragedija huje oplazila Slovenijo. Takrat bi namreč mi navadni ljudje zbolevali in umirali. Ne pa tudi Milan Kučan in njegovi. Oni so takrat v kliničnem centru intenzivno prejemali zaščitne jodove preparate. V (skoraj) popolni tajnosti, seveda. Vprašanje pa je, kdo bi mu danes voščil. "But, that's another story" bi rekel barman v Sladki Irmi.

Pa prisrčen pozdrav in veliko naklado!
Lado Dolžan, Tržič