Vse ljubezni Bernarde Jeklin: psi, revije in Milan Kučan

Kapitalizem je pokvaril tudi komuniste in levičarje, ki Bernardi Jeklin niso bili pripravljeni pomagati pri reševanju potapljajoče se barke Dela Revij.

Bernarda Jeklin ni navadna ženska, iz sebe je naredila fenomen. Ali pa to počenjajo mediji, tudi tisti, ki si jih je ona izmislila. In prav zaradi teh medijev, revij, tudi rumenih, je spet postala medijsko eksploatirana. Le da tokrat ne govori o velikih uspehih svojega žurnalizma, ampak v resnici govori o tem, kako so pokopali njeno delo in njeno preteklost. Pri tem pa ni čisto jasno, kolikšen del javnosti se bo udeležil pogrebnih slovesnosti, kajti tokih pogrebov je v državi več kot preveč.

Pred mesecem sva se sestala pri Žabarju, da bi reševala potapljajočo se barko Dela Revij. Ona na levici, jaz na desnici. Nobenemu ni uspelo. Odnos desnice do medijev in narobe je znan že vse od osamosvojitve, zato smo hitro končali to reševalno akcijo v stilu: naj crkne, kar ima za crkniti. K čemur je pomembno pripomogla odgovorna urednica Obrazov Gordana Sredojević, ko je neko majhno fotografijo Janeza Janše na naslovnici revije razglasila za politični pritisk, celostransko fotografijo Katarine Kresal pa za avtonomno profesionalno odločitev.

Odnos levice do konkretnega problema medijske zapuščine Bernarde Jeklin pa je popolnoma škandalozen. Bernardo so njeni malo sprehajali od Poncija do Pilata. Njena strankarska tovarišica, kulturna ministrica Majda Širca, je rekla, da nič ne more in jo je poslala k predsedniku države Danilu Türku, ki tudi ni nič mogel pomagati in jo je poslal k Štefki Kučan, ki je bila brez moči, zato je Bernardo napotila k ljubljanskemu županu Jankoviću, ki jo je napotil na neki drug naslov.

Hudo je, če se niti na svoje tovariše ne moreš več zanesti, a očitno je kapitalizem pokvaril tudi komuniste in levičarje in gledajo bolj zase, nase in vase, kot pa za koga od svojih. Verjetno je, da Bernardi tega še niso povedali.

Fascinirana z Golobičem
Jeklinova se je prav zagotovo z dobrimi motivi in argumenti v poznih srednjih ženskih letih včlanila v stranko Zares, ker je bila od nekdaj fascinirana še z enim politikom – to je Gregor Golobič, a kot kaže, so jo vsi zapustili, ko bi ji morali pomagati. Kar ne čudi, ker tudi sebi ne morejo več pomagati. Nad usodo Gregorja se ni razjokala, kot so pisali, ker tudi takrat ni jokala, je rekla, ko je umrl njen bog – to je Josip Broz.

Bernarda Jeklin ima tri življenjske ljubezni: pse, revijalni tisk in Milana Kučana. Kakšen je vrstni red ljubezni, ni čisto jasno, tudi Bernarda bi se verjetno težko odločila; a ne bi bil presenečen, če Kučan le ne bi bil prva ljubezen. Njenega odnosa do nekdanjega predsednika se seveda racionalno ne da drugače razložiti kot z verovanjem, z religijo.

Ljubimce in življenjske sopotnike si je namreč izbirala drugje – od zdravnika Rakovca do pomorščaka Jeklina, nekaj mesecev pa je na pragu petdesetih imela burno afero še s pisateljem Ivom Svetino. Takrat so celo natolcevali, da jo je »zlorabil« za to, da mu je menda ne preveč veščemu v pisanju napisala kar precej njegovih del, med drugim tudi znamenito Ukano, kar pa ni moglo biti res, saj je Jeklinovo spoznal, ko je ta partizanski roman že bil zdavnaj natisnjen, ne samo napisan.
 
Sicer naj bi Bernarda Jeklin imela kar burno ljubezensko življenje, svoje mladostne čare pa je menda znala dobro uporabiti tudi za dokaj bliskovito novinarsko kariero. Zato menda ne drži njeno kar pogosto zagotavljanje, da je ženska, ki nima dlake na jeziku.

VEČ V TISKANI IZDAJI