Medtem ko knjiga Igorja Omerze Edvard Kocbek (na sliki njegov sin Matjaž), osebni dosje št. 584, ki pripoveduje o tem, kako je kdo ravnal in pisal o Kocbeku, odmeva v javnosti in sproža tudi nekatere polemike, ima urednik njegovih zbranih del Andrej Inkret že pripravljen rokopis monografije o Kocbeku.
Akademik Andrej Inkret bo prihodnji mesec založbi Modrijan predal rokopis obsežne monografije o Kocbeku. Po Balzacu jo je poimenoval Kocbekove izgubljene iluzije, izšla pa bi lahko konec leta ali v naslednjem letu. »Zgodba, ki bo sestavljena drugače, kot jo je sestavil Igor Omerza, bo tekla od njegovega otroštva do smrti. Tako rekoč do obdukcije,« pravi urednik Kocbekovih zbranih del. A vrnimo se h knjigi Omerze in k polemikam zaradi nje.
Pavčkova zgodba
V intervjuju za Sobotno prilogo dela se je ob njo in Kocbeka obregnil Tone Pavček, ki je sicer priznal, da knjige ni bral. V bran Mikelna je Pavček dejal, da je bil za tiskanje Kocbeka. »Drugače je z Javorškom, to, da je pisal o Kocbeku, verjamem. Je pa treba tudi povedati, zakaj. Javoršek je imel s Kocbekom slabe izkušnje. Bil mu je popolnoma zavezan, vse mu je sveto verjel. Med vojno je bil tako rekoč tudi Kocbekov kurir. Po dolomitski izjavi je Kocbek napisal neka pisma, ki naj bi jih Javoršek nesel prokrščanskim komandantom, in so ga ujeli. Javoršek mi je povedal, da ni izdal, kdo ga je poslal, a Vidmar je rekel, da ve, da ga je poslal Kocbek. Kocbek je to zanikal in takrat se je Javoršek obrnil zoper njega, ker ga je Kidrič takrat rešil, da ga niso ustrelili, izprosil pa ga je Vidmar, in je potem postal zavezan Vidmarju.«
Matjaž Kocbek: In grenko prst bi si metal v usta od žalosti
»Srh me je spreletel, ko sem v Delu prebral intervju Dejana Karbe – tudi to znamenito ime dosti pove – s prevajalcem in modrecem slovenske literature Tonetom Pavčkom, v katerem je po govoril tudi o mojem očetu,« je za Reporter povedal Kocbekov sin Matjaž Kocbek. Zbrane pesmi njegovega očeta so bile tiskane, ker je tako naročil takratni predsednik SZDL Mitja Ribičič, ki je bil blizu beograjski politiki. Ker so Tita skušali predlagati za Nobelovo nagrado za mir in ker so akademiki v Stockholmu zahtevali, naj v Jugoslaviji najprej uredijo zadeve z desidenti, med katere so uvrstili tudi Kocbeka, je dobil nalogo izpeljati nekakšno rehabilitacijo Kocbeka. Ribičič je torej poklical direktorja Cankarjeve založbe Mikelna, ta pa je o naročilusporočil uredniku založbe Pavčku.
Nobene samoiniviativnosti ni bilo, je prepričan Kocbek. V organih pisateljskega društva, pravi, so bili lahko le preskušeni ljudje. V sporu med Borisom Pahorjem in Marko Kravosom, denimo, so poskrbeli seveda za Kravosa, obenem pa je društvo odrivalo in poniževalo Lojzeta Kovačiča, Daneta Zajca, Marjana Rožanca in tudi Gregorja Strnišo, ki je malodane umrl zaradi lakote. »Vse je delovalo fantastično. Tako nekako kot vsakogar s svojim govorom in gestikuliranjem osvoji Pavček. Kar videl sem, kako z novinarjem Karbo hodita in vriskata po vinogradih. Ob tem mi je prišel na misel verz iz Zemlje, očetove pesniške zbirke: ’In grenko prst bi si metal v usta od žalosti’.«
Kocbeka mori to, da je Pavček v pogovor povsem nepotrebno pripeljal njegovega očeta z nekakšnimi na pol »štabnimi dokumenti« oziroma o pošti, ki naj bi jo Javoršek raznašal za Kocbeka, ta pa naj bi ga zatajil. O tem ne ve nič. »Naj Pavček pov, zakaj tako vedenje. Pri njegovih letih bi si mož že zaslužili status modreca, zato me čudi, da se vpleta v politična prerivanja.«
Inkret: Apokrifna Javorškova zgodba
Kaj o pripovedi Pavčka ve akademik Andrej Inkret, urednik zbranih del Edvarda Kocbeka? »O tem je najbolj določno pisal Jože Javoršek v Spominih na Slovence. (Če zanemarimo Josipa Vidmarja, ki je v Obrazih namigoval glede Javorškovega poskusa samomora.) Gre sicer za knjigo spominov, ki pa jih je pisal kot roman. Nastajala je zadnja leta pred smrtjo, ko je bil s Kocbekom sprt in v 'Kardeljevi službi',« pojasnjuje Inkret in opozarja, da so to »apokrifna besedila, za katere ne vemo, koliko faktografske teže premorejo. V Kocbekovih dnevnikih tega ne moremo preveriti, saj v njih tega dogajanja ne omenja oziroma samo lapidarno. Nekje naj bi o tem menda govorila Lidija Šentjurc, a tega nisem pretirano iskal.«
Javoršek je zanj predvsem tragična človeška figura. »Seveda ga je moč tako obsoditi, kot ga je Igor (Omerza, op. a.). A gre tudi za človeško tragedijo v zaporu zlomljenega Javorška. Tako je pristal na sodelovanje z Udbo. V knjigah sicer veliko namiguje na svojo usodo, vendar ni veliko tega, na kar bi se dalo opreti.«
Kocbek, nadaljuje Inkret, je že kmalu posumil v Javorška. »V dnevniku piše, da se je, ko je Javoršek prišel iz Pariza – to je bilo, preden so ga zaprli – oglasil pri njem v stanovanju s polnimi žepi dolarjev. Dejal je, da gre po navodilih Rankovića vohunit za emigracijo v Francijo. Kocbekova žena Zdravka ga je opozorila, naj pazi, ker če bo enkrat zabredel v to, se ne bo mogel več rešiti. Javoršek je – to mi je potrdil Kocbek osebno – na pomisleke odvrnil, da mu je vseeno, saj se namerava izseliti v Ameriko in nikoli več vrniti v Slovenijo. No, potem so ga zaprli z nekim absurdnimi obtožbami. Na procesu je bil obsojen skupaj z Dušanom Pirjevcem in Vitomilom Zupanom. Menda se je vse začelo z Zupanovim telefonskim klicem Ferdu Kozaku, češ da je Tito zaradi informbiroja odstopil in da je treba zbežati. To omenjajo tudi sodne listine, a ne natančno.«
Tajna policija je po besedah akademika in profesorja na AGRFT pregledovala Kocbekove dnevnik, a le nekaj časa in samo nekatere stvari. Javoršek je preslikal del dnevnika, ki se nanaša na obdobje Listine. Tako je celotni rokopis Listine ohranjen prav po Javorškovi zaslugi in shranjen v policijskem arhivu. Precej let po vojni je bil namreč Kocbekov dnevnik pred izidom Listine redigiran. Matjaž Kocbek ob tem pravi, da je Lidija Šentjurc želela vedeti, kaj piše njegov oče. »Ne vem zakaj. So mar mislili, da bo dvignil revolucijo? Le kakšne analitike so imeli!?«
VEČ V TISKANI IZDAJI