Volkovi v ovčji koži

V evolucijski biologiji pojem mimikrija označuje podobnost dveh vrst, kar lahko ščiti eno ali obe vrsti. Podobnost se lahko pojavi v videzu, obnašanju, zvoku, vonju in celo lokaciji, če so mimiki v podobnem okolju kot njihovi modeli. Mimikrija se pojavi, ko se skupina organizmov, tj. mimikov, razvije v smeri, da nekatere karakteristike deli z drugo skupino, tj. modeli. Evolucijo usmerja selektivno obnašanje drugih vrst (povzeto po http://en.wikipedia.org/wiki/Mimicry)

Slovenska politična zgodovina zadnjih dobrih dvajsetih let je zgodba o uspešni politični mimikriji. Včasih ni bilo tako, mimikrija ni bila potrebna. Večina bralcev tega teksta najbrž pozna legendarno izjavo Staneta Dolanca, enega najpomembnejših voditeljev rajnke SFRJ, v kateri je odločno in hkrati prostodušno povedal: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda ni tako in tudi nikoli ne bo.« V tistih časih je bilo to tako enostavno. Načelo valjarja.
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je spričo demokratičnih vrenj, ki se jih ni dalo več nadzirati in ustaviti, postalo jasno, da nič več ne bo tako, ko je bilo. Slovenski komunisti so se znašli pred pomembno izbiro. Ali bi se spremembam upirali in tvegali propad? Ali pa bi jih sprejeli kot dejstvo, se jim prilagodili in preživeli? Odločitev je bila jasna. Ves ešalon vodilnih partijcev, tudi prej omenjeni Dolanc, pa Popit, Ertl in še marsikdo se je razmeroma mirno upokojil. (Kot kažejo primeri nekaterih danes razvpitih in vplivnih t. i. lobistov stare garde, so se nekateri le začasno upokojili ali poniknili.) »Mlada« garda, ki jo je vodil Milan Kučan, pa je pokazala izjemno zmožnost prilagajanja spremenjenim okoliščinam. Prikazali so se kot popolnoma druga politična vrsta: demokrati. Politično mimikrijo je krepilo spretno manipuliranje političnega diskurza, vešče komuniciranje z javnostmi in monopol nad hegemonskim diskurzom v sistemih, ki se jih je demokratični proces le deloma dotaknil, npr. mediji in šola.
Politično mimikrijo, ki so jo uporabili za preživetje v novih okoliščinah, še danes vrhunsko obvladujejo in se uspešno prikazujejo kot demokrati, socialdemokrati, liberalci in strpneži, čeprav način delovanja in čedalje slabše zakrita nestrpna retorika nakazujejo, da ni tako. Zanimiv je nedavni spodrsljaj Katarine Kresal, ki je na kongresu svoje stranke povedala, da v tej državi ne bi smelo nič delovati brez LDS. Zgolj lapsus ali morda totalitarne mokre sanje nekdanjega političnega obraza in Slovenke leta?
Učbeniški primer politične mimikrije je legendarni intervju s predsedniškima kandidatoma dr. Jožetom Pučnikom in Milanom Kučanom pred drugim krogom prvih demokratičnih predsedniških volitev. Takrat je kazalo, da bo dr. Pučnik zmagal. Toda na novinarsko vprašanje o verski pripadnosti je zapriseženi demokrat dr. Pučnik iskreno povedal, da je pač ateist. Kučan, nekdanji vodja komunističnega sistema, ki je desetletja sistematično preganjal duhovnike, kristjane in drugače misleče, je zvito pleteničil o tem, da so ga vzgajali verni starši. S svojim obnašanjem je preslepil plen, naivne verne volivce, ki so v skladu z evolucijsko teorijo izločili tistega presnetega ateista in raje volili novokomponiranega demokrata. Treba je priznati, izjemen prikaz sposobnosti evolucijskega prilagajanja.
Politična mimikrija naslednikov komunistične partije, ZSMS in njihovih derivatov je res vrhunska. Nekdanja velika LDS se je dvanajst let uspešno promovirala pod blagovno znamko liberalne demokracije, pa čeprav ni bila v svoji gospodarski politiki in političnem delovanju niti liberalna niti demokratična. Podobno velja za današnji preostanek LDS in Zares, ki naj bi bili liberalni stranki, prednjačita pa predvsem po političnem ekskluzivizmu in elitizmu. Vladajoči socialni demokrati izkazujejo bore malo socialdemokratske ideje in še manj prakse, še posebno če odmislimo njihovo koketiranje s primitivnimi interpretacijami kejnezianstva.
Za konec naj še povemo, da obstaja več vrst mimikrije. V večini primerov gre za obrambno mimikrijo, pri čemer nenevarna bitja oponašajo nevarna (ali neokusna) bitja in jih potencialni plenilci pustijo pri miru. Kadar je na primer nenevaren metulj podoben velikemu sršenu. Obstaja pa tudi plenilska mimikrija, s katero plenilci z videzom in vedenjem oponašajo nenevarna bitja, da se lažje približajo svojemu plenu.
V slovenskem prostoru imamo trenutno opravka s plenilsko politično mimikrijo. To je postalo še posebno očitno po letu 2008 z aktiviranjem »demokratičnega« trojčka KGB, ki je nadomestil menda »nedemokratično« vladavino pomladnih strank in Desusa. Da gre za mimikrijo, v kateri so se nedemokrati uspešno predstavili kot demokrati in preslepili volivce, da bi prišli do plena, kažejo podatki iz mednarodnih primerjav demokracije in medijske svobode, ki se je v tem mandatu občutno poslabšala. Žal je po toči zvoniti prepozno: politični plenilci so z mimikrijo prišli do svojega plena in bodo skoraj štiri leta lomastili po naši deželi.
Najbolj svež primer politične mimikrije je Zares, po novem menda opozicijska stranka. Po izstopu iz koalicije zelo kritizirajo premierja in vlado. Naj spomnim, taistega premierja, s katerim so tri leta (!) vodili državo. Zares računa na to, da imajo spomin in zamere volivk in volivcev omejen rok trajanja, zaradi česar je njihov izstop iz vlade razumljivo dejanje in edina možnost za ponovno uvrstitev v parlament. Čeprav gre za tipično plenilsko stranko, ki je lomastila po visokem šolstvu, kulturi, gospodarstvu in medijih, se zapletla v veliko afer in konfliktov ter delovala izključujoče, se brez sramu predstavljajo kot kritična opozicijska stranka z intelektualističnim prizvokom.
Iskreno upam, v dobro Slovenije, da nova politična mimikrija Zares ne bo uspešna. Kalimerovstvo in blef še ne naredita opozicijske stranke. Tako kot ovčja koža iz volka še ne naredi ovce. To je še vedno navaden krvoločni volk.