Trditev, da ima judovsko ljudstvo zgodovinsko pravico do gradnje in življenja v domovini svojih prednikov v Evropi, pomeni njen konec, predvsem pa izginotje Slovenije. Naše ozemlje si za svojo zgodovinsko pravico lastijo vsi naši sosedje, Italijani, Avstrijci, Nemci, Madžari … Evropska skrajna desnica znova oživlja ta sentiment. S takim izgovorom, da je Ukrajina itak Rusija, je Putin napadel Ukrajino, Trump hoče imeti Kanado, Kitajska pa Tajvan. Kam nas to pelje? Kot človeštvo … Gremo naprej ali nazaj?«

Tole zgornje pisanje sem poslal mojim izraelskim prijateljem. Zagotovo se niso vsi z menoj strinjali, so pa zagotovo razumeli sporočilo. Netanjahu je po upravičenem odgovoru in v obrambi Izraela vojaško odgovoril na brutalni Hamasov teroristični napad 7. oktobra 2023, a je odtlej že davno presegel zgolj reakcijo. Netanjahu je Izrael zavestno spravil na pot poprave zgodovinskih krivic »enkrat za vselej«, na pot osvajanja z ognjem in mečem, in pri tem pozabil na nauk zgodovine, da se na tak način ne doseže odrešitev, temveč poguba za vse, za Palestince, Izraelce in za človeštvo.

Iskanje pravice z nasiljem je paradoks, iz katerega ljudje nismo zlezli že od nastanka civilizacije. In kdo drug kot Slovenci bolje vemo, kako je, ko se tuji gospodarji razglašajo za zgodovinske lastnike menda njihovih starodavnih ozemelj in se imajo za večvredne od nekih nezgodovinskih trabantov, ki se pač morajo ukloniti volji in moči močnejših. Zato so odzivi slovenskih oblasti, ki odražajo nenavadno veliko razumevanje za početje sedanjih izraelskih oblasti, kar dvakrat sporne. Najprej zato, ker smo Slovenci kot narod stali in obstali skozi nenehen boj za naš obstoj zoper vseh vrst tuje okupatorje, ki so bili polni zahtev in zgodovinskih pravic do našega ozemlja.

Primož Lavre

Drugič pa zato, ker Izraela k odprtju veleposlaništva v Sloveniji zagotovo ni vodilo samo iskreno prijateljstvo do Slovenije. Če bi bilo prijateljstvo dovoljšen pogoj za odprtje veleposlaništva, smo veliko prijateljstvo in vse drugo seveda že davno tega imeli, vse od rojstva Slovenije in tja do leta 2011, ko je oblast prevzel Netanjahu. Pa Izrael takrat niti pomislil ni, da bi odprl veleposlaništvo v očitno ne dovolj pomembni Sloveniji, ki je bila že takrat članica EU in Nata in je tudi orožje in vojaško opremo na veliko kupovala v Izraelu. Ko je Slovenija leta 2024 postala članica Varnostnega sveta ZN, sem izraelskega kolega, veleposlanika, ki je Slovenijo formalno zastopal z Dunaja, dejansko pa kar od doma v Izraelu, povprašal, ali bo Izrael vsaj za ti dve leti, kolikor bomo članica VS ZN, odprl kakšno začasno predstavništvo v Ljubljani. Iz odgovora sem razbral, da tega interesa ni.

Odločitev slovenske vlade, da blokira skupno izjavo EU z obsodbo razmer na Zahodnem bregu, je prišla v za nas najbolj neugodnem trenutku, v katerem postaja jasno, da se začenja neusmiljen spopad za sam obstoj EU.

Še bolj nenavadne so bile napovedi, da bo nova vlada »preklicala priznanje Palestine«, kar ni samo neumno in resne države tega ne počno, ampak politično povsem zgrešeno zlasti po tem, ko sta Palestino lani priznali tudi Velika Britanija in Francija. Palestino zdaj priznava že večina članic EU in velika večina držav sveta. Še bolj presenetljiva je bila napoved, da bo Slovenija sedež veleposlaništva v Izraelu iz Tel Aviva preselila v Jeruzalem. In to kot prva članica EU in se tam pridružila zelo eksotični skupini sedmih držav: ZDA, Gvatemala, Paragvaj, Kosovo, Honduras, Papua Nova Gvineja in Fidži.

To bi bil strateški odklon od evropske skupne zunanje in varnostne politike in ne bi minil brez posledic. Nazadnje se je zadeva umirila z ugibanjem, da to morda ne bo mogoče, ker da bi bil potreben podpis predsednice države, ki tega najbrž ne bi podpisala. A obstaja tudi ugibanje, da podpis predsednice morda sploh ni potreben, ker veleposlaništvo v Izraelu pač že obstaja in se zgolj seli na novo lokacijo. Za selitev pa je dovolj podpis pristojne osebe pod selitveni nalog.

Po nedavni zgodovinski zmagi AfD na lokalnih volitvah v Nemčiji je tokrat tudi v zahodni Evropi slišati trobljenje istih fanfar, ki smo jih Slovenci slišali že sredi 80. let v Srbiji. Tokrat skrajneži še učinkoviteje perejo možgane ljudem, v prvi vrsti prek družbenih omrežij, ki jih srbski polbog Milošević ni imel. Preprosti ljudje skrajnežem na omrežjih radi verjamejo, ker je lepo slišati, da za svoje tegobe niso krivi sami, ampak so vsega krivi drugi, drugi drugačni, tujerodni, imigranti, vseh sort prišleki, dekadentna zalega Georgea Sorosa in domači politični nasprotniki.

Zunanje politike ZDA in Izraela, že davno prej pa Rusije, so se usmerile v podporo natanko tem skrajnežem z izključno enim ciljem; oslabiti EU in njen vpliv in pridobiti čim več držav, kjer bodo oblast prevzeli protievropski skrajneži. Nemška AfD že napoveduje izstop iz šengna in evra, kar bi pomenilo konec EU. Zato je odločitev slovenske vlade, da blokira skupno izjavo EU z obsodbo razmer na Zahodnem bregu, prišla v za nas najbolj neugodnem trenutku, v katerem postaja jasno, da se začenja neusmiljen spopad za sam obstoj EU. Odziv 11 vodilnih držav EU je bil pomemben in izrazito jasen, pa tudi jezen. Najprej so reagirale z napovedjo, da bodo zahtevale ukinitev veta in uvedbo odločanja s kvalificirano večino v zadevah skupne zunanje politike in varnosti.

Kot naslednji korak so se odločile za uvedbo sankcij zoper Izrael zaradi razmer na Zahodnem bregu, čemur prav lahko že kmalu sledijo tudi njihove sankcije zoper Izrael nasploh. In če pogledamo še malo dlje, lahko vidimo prihodnost, v kateri bodo jedrne države EU, ki se zavedajo, da kot posamične države ne štejejo nič, pričele postavljati novo EU, v kateri jih ne bo blokiral veto ozkih interesov. Kdo bo želel in bo sposoben sprejeti pravila, bo lahko zraven. Prejšnja slovenska vlada je Slovenijo uvrstila v skupino »prijateljic kvalificiranega odločanja« (ukinitve veta), bili smo deveta država, potem jih je bilo že 12. Pod novo vlado pa jih je 11, torej nas ni več zraven.  

Robert Balen

Evropejci si neizmerno težko priznamo, da so bile vse naše tragedije spočete na enak način. Vselej se je začelo s slabimi vladarji ali politiki, ki iz političnih greznic in pozneje pivnic niso prilezli z rešitvami za probleme, ampak s teorijami o strašanskih krivicah, ki so jim jih storili drugi. Poraženim Nemcem po prvi svetovni vojni, pa Italijanom, ki so sicer formalno zmagali, a dobili premalo, pa seveda Srbom, ki so formalno zmagali in si izposlovali Jugoslavijo, pa z njo niso bili zadovoljni, ker nikakor ni hotela postati Velika Srbija. Moj pokojni nono Rudolf, ki je bil zajedljiv kritik dogajanj, je o politiki vselej govoril z izbranimi kletvicami. Meni je stvari razložil takole: »Mi smo Italijane pregazili in gonili do Piave, pa smo vojno izgubili. Srbi pa so bežali do Krfa in so zmagali. Politika je kurba.«

Spet smo tam, kjer smo že bili. Putin že peto leto osvaja Ukrajino, pa ni osvojil še niti Pokrovska. V eni hkrati najbolj bizarnih in krvavih vojn vseh časov je Putin zavozil vse, kar je lahko. In vse, kar je v zadnjih dveh letih dosegel, je to, da droni in rakete ne rušijo več samo Ukrajine, ampak tudi Rusijo. Podoben dosežek je uspel Trumpu, ki je v vojni za odprtje do takrat odprte Hormuške ožine dosegel njeno zaprtje.

Netanjahu pa je Trumpu obljubil, da bo v pol leta Gazo počistil in razselil Palestince na način, da bo postavil v vrsto stotnijo buldožerjev in zravnal vse pred seboj. Na očiščenih plažah pa bi Trump in njegov zet zgradila »Trump's Gaza Riviera« letovišča. Marca 2024 sta to veselo napovedala pred svetovnimi mediji, a ni bilo iz vsega skupaj nič, ker Netanjahuju ni uspelo izpolniti obljube. Pravzaprav jo je izpolnil samo delno; Gazo je porušil do tal, ni pa uničil, premagal ali izgnal trdoživih Palestincev, ki se borijo za obstoj.

V zgodovini demokracij se po obdobjih ugodja začne pot vračanja k naravnim stanjem, k odpravi enakosti pred zakonom, ki mu sledi zdrs v zakon močnejšega. Najprej nastopijo ciniki, ki začnejo s stokanjem, kako je demokracija draga in zamudna, potem pa nastopi faza klovnov, tistih, ki se jim sploh še da ukvarjati s politiko po tem, ko so razumni in zmerni že obupali. Ti potem tlakujejo pot norcem, kakršni so vsaj na lokalnih volitvah v Nemčiji že prvič zmagali. Nazadnje na sceno stopijo klavci in morilci in se zgodi genocid, tako kot se je zgodil v Srebrenici. Ves svet se je potem čudil, ker je končno videl, kar je imel ves čas pred očmi.

Morda bomo prva civilizacija, ki ne bo uničila samo sebe same, ampak zraven še ves planet. Civilizacije niso večne, propadejo, ko se odrečejo načelom in pravilom, na katerih so nastale. Tu nekje smo zdaj.