V potrditev nas je Vodeb seznanil z glavnimi moškimi petelini, vključno z Donaldom Trumpom. Brez dlake na jeziku je opisal, zakaj znane političarke trmasto vztrajajo pri nemogočem ravnanju, izvemo še o razlogih , čemu za vraga je bil med ženskami tako priljubljen Milan Kučan in kje je ključ uspeha Angele Merkel. Kakšni pa so vzroki popularnosti svetovno znanih ženskih »vladaric« med pandemijo in kdo je kriv, da je nekdanji ameriški predsednik Donald Trump sploh dobil priložnost?
Šarlatanski triki in klicanje duhov
Da je svojčas prišlo v slovenski parlament veliko žensk, se lahko, kot je za Reporter opisal Vodeb, zahvalimo spolnim kvotam, ki so jih izsilile feministke ter potencialnim mandatarjem a la Janković, Virant, Cerar, Šarec in Janezu Janši.
Za Vodeba je med političarkami povsem izgubljena Violeta Bulc: »Že pred leti je nasedla ideji šamanizma, ki sem ga sam dodobra naštudiral in vem, da temelji na placebu in šarlatanskih trikih. Zrela osebnost – četudi gre za falično žensko – takim zvijačam ne bi smela nasesti.« V tem smislu se mu zdi dosti hujša Nataša Sukič iz Levice, ki je nekoč klicala duhove in se pogovarjala z dušami umrlih: »Takšna ezoterična 'poduhovljenost' se mi zdi absurdna, če govorimo o političarkah. Takšne ženske se resnično ne da voliti.«
Violeto Tomič, prav tako iz Levice, je označil kot dobro igralko, ki lahko vlogo všečne političarke kar odigra: »Se mi pa zdi, da jo resen človek ne more voliti tudi zato ne, ker ima malce neurejeno družino, ki kot vrednota pri resnih volivcih nekaj šteje.«
Možata »faličnost« Novakove, Pirc Muser in Bratuškove
»Posebno poglavje« v zadnjih letih je zanj Ljudmila Novak. Vodeb ji očita njen »hudo negativni transferni odnos (kot se reče v psihoanalizi) do prvaka desnice Janeza Janše: »Po mojem videzu se je zelo nezrelo odrekla svoji osnovni politični opredelitvi, torej krščanski konservativnosti in sedaj 'minira' in oziroma spodkopava avtoriteto Janeza Janše. Očitno ji spontano in nezavedno simbolizira negativni lik očeta ali celo sedanjega moža. Sama vse bolj izgublja stik s feminilnostjo in tone v možato faličnost.«
Izrazito falična, torej možata, kastracijsko preteča ženska je tudi Nataša Pirc Musar: »Pa še dva priimka ima, kar ni nezanemarljivo, kadar potencialno političarko motri volivčevo nezavedno. Tudi njena moška frizura in konstitucija bi jo znale spotikati, če bi se podala na volitve. Če se ne motim še vedno keglja oz. »bowla«, kar je precej falična športna panoga – tako kot košarka, ki sta jo nekoč trenirali Bulčeva in Novakova.«
Priimek veliko pove še o Alenki Bratušek, kajti, kot pojasnjuje Vodeb, ima Bratuškova sicer urejeno družino, vendar se v naši kulturi žena piše po možu in tako kot otroci: »Vztrajanje pri dekliškem priimku je simptomatska značilnost faličnih žensk, ki so osebnostno 'zgledujoče se po moških'; onstran zgledovanja po moških tiči znamenito zavidanje penisa, ki je precej nadležna osebnostna lastnost faličnih žensk, predvsem takšnih, ki se silijo v politiko. Alenko Bratušek zaznamujejo tudi dvojni moralni standardi – vsaj jaz jih pri njej opažam.«
Romana Tomc asocira na filmske dive
Za zdaj jo je pri Vodebu najbolj odnesla evropska poslanka Romana Tomc. Predvsem zaradi njenega lepega izgleda- blond z modrimi očmi - ji je podelil velik plus. Atributov feminilne lepote, kar asocira na filmski divi Catherine Deneuve in Marlyn Monroe, nima prav veliko slovenskih političark. S takšno političarko, kot je Tomčeva, Eva Irgl in nekoč Katarino Kresal, se lahko identificira veliko normalnih žensk, ki se sicer ne morejo identificirati z drugimi omenjenimi, Natašo Pirc Muser, Ljudmilo Novak, Violeto Bulc…
Ocenil je, da bi bila Tomčeva zelo primerna za predsednico države, ker pa je enkrat že kandidirala in se je izkazala kot zelo izobraženo, se v tej politični kulturi nekako ne spodobi oziroma ni sprejemljivo, da bi kandidirala še enkrat. Tako kot kandidatka nekako odpade: »Ima pa Tomčeva še eno pomanjkljivost: če se ne motim je ločena, in to ljudem nekako ni všeč, ker se na nezavednem nivoju spontano »napletejo« nesimpatični (seksualne) scenariji oziroma interpretacije, ki imajo negativistično (seksualno) obeležje.«
O nekdanjem predsedniku države Milanu Kučanu Vodeb pravi, da je bil vselej oboževan s strani žensk, ker je bil »majhen in luštkan, s plavimi očmi« in jih je spominjal na dobrega očeta, moda celo dobrodušnega starega očeta – za nameček pa je deloval povsem aseksualno.
Gospodar, mama in narcisi
Kako je drugod? Da Hillary Clinton leta 2016 ni uspelo premagati top-mačista in top-seksista Donalda Trumpa, ker so ga množično volile tudi 'bele dame' srednjih let, so bile najbolj razočarane profeministične ženske skupaj z našimi levimi političarkami.
Veliko priljubljenost Angele Merkel velja pripisati »simbolni kastraciji nemške povojne generacije moških (očetov). Med vojno je njihovo odsotnost nadomestila falična ženka/mama. Njena simbolna naslednica je za mnoge moške in ženske ravno njihova predsednica vlade Angela Merkel.« Drugačen je fenomen vzpona Johanne Sigurdardottir – nekdanje (lezbične) predsednice islandske vlade, ki je uspela zato, ker so bili tamkajšnji moški politiki povsem narcistični, torej tudi moralno pokvarjeni.
Kako to, da so se sedanje ženske predsednice vlad, med drugim finske, novozelandske, dobro znašle v času korona krize in v njej blestijo?. Vodeb vidi razlog v njihovi estrogenski prestrašenosti, ko so povsem zaupale strokovnim službam – torej nacionalnim NIJZ-jem in testosteronskim moškim, 'gospodarjem'.«