Lokarjeva je sicer znana po tem, da je skupaj s slovensko delegacijo kongres zapustila v solzah, zato smo jo vprašali, ali ji gre danes kdaj na jok, ko spremlja aktualno politiko.
»Ne bom rekla, da mi gre na jok. Vidim pa, kako se svet okrog nas ruši, kako se neko veliko obdobje končuje. Kot sociologinja razumem, kaj se dogaja, vem, da mora človeštvo narediti izredno radikalne korake, da je vse pripravljeno za revolucijo, ni pa še organizirane sile, ki bi to revolucijo izvedla,« je odgovorila Sonja Lokar.
A vrnimo se k zadnjemu partijskemu kongresu, o katerem so včeraj na TV Slovenija predvajali dokumentarec. Med novinarji, ki so ga takrat v živo spremljali, je bil tudi Vladimir Vodušek, ki ga je dokumentarec razočaral.
»Čeprav je bil, kot je zapisano v predstavitvi filma “namen produkcije intervjujev in dokumentarnega filma povezane z 14. kongresom ZKJ in razpadom Jugoslavije je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bila priča usodnim dogajanjem v prvi vrsti na kongresu v Beogradu,” pa so bili gledalci prikrajšani za avtentične posnetke zakulisnega dogajanja v ozadju kongresa, ki so vsekakor shranjen v arhivu RTV Slovenija,« piše Vodušek na svojem portalu Strogo zaupno.
»Takrat smo novinarji še lahko bili avtentične priče, saj smo lahko bili prisotni na zaprtem sestanku, kjer se je takratno slovensko partijsko vodstvo odločalo o odhodu partijske delegacije iz Beograda in usodnih odločitvah, ki so potem botrovali razpadu partije in države. Avtorji dokumentarca bi lahko, če so se hoteli izogniti meni, povabili recimo Lidijo Hren, ki je prišla takrat “pomagat” v Beograd.«
Vodušku je najbolj v spominu ostal duel med Milanom Kučanom in Borutom Pahorjem, ki je bil takrat v delegaciji v skupini mlajših komunistov, ki so hoteli, da bi iz Beograda šli takoj že prvi dan. »Vsako minuto, ki jo preživimo tukaj v Beogradu, izgubljamo doma 1000 (ali celo 10.000) glasov,« je po Voduškovih besedah Pahor rekel na zaprtem posvetu pred odhodom v posebno dvorano Sava Centra.
Milan Kučan, ki tudi v najbolj kritičnih trenutkih ni izgubil smisla za humor, po cinizmu pa mu v slovenski politiki itak ne seže nihče do kolen, pa naj bi mu odvrnil, da so potem že izgubili vse volivce.
To je v dokumentarcu potrdil tudi Ciril Ribičič, ki je mesec prej vodstvo ZKS prevzel iz Kučanovih rok. Nato so naredili sestanek kar sredi dvorane, kjer se je odvijal kongres in Kučan jih je v petih minutah prepričal, da morajo še malo potrpeti: »Kdor bo šel z menoj s tega kongresa, bo šel z dvignjeno glavo.« Kmalu za tem pa dodal: »Jaz sem namreč take postave, da lahko grem z dvignjeno glavo v vsako prevozno sredstvo.«
Odhod iz kongresa se je prenovljenim slovenskim komunistom obrestoval na volitvah, saj so kot posamična stranka dobili največ glasov, Kučan pa je bil izvoljen za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Toda vlado je sestavila opozicijska koalicija Demosa, ki je dobila absolutno večino v takratni skupščini.
Čeprav imajo na TV Slovenija dovolj usposobljenih novinarjev, ki so strokovnjaki za omenjeno obdobje, nekateri med njimi so takratno dogajanje spremljali v živo, so pripravo dokumentarca zaupali zasebnemu producentu Matjažu Mihelčiču, ki je bil tudi scenarist in režiser. Ta se je na koncu dokumentarca posebej zahvalil tudi zasebni fundaciji Ustanovi dr. Šiftarja, ki se posveča varstvu naravne in kulturne dediščine.
