Z zakonom o zdravstveni dejavnosti je bila narejena stroga ločnica med javnim in zasebnim, čemur so zdravniška združenja nasprotovala, prav tako odločno so bila proti nedavno sprejetemu zakonu o psihoterapevtski dejavnosti. Zdravništvo je vendarle potegnilo daljšo pri referendumskem spopadu za (ne)uveljavitev zakona o pomoči pri končanju življenja.

Maja, leto dni po sprejemu, začne v polnosti veljati spremenjeni zakon o zdravstveni dejavnosti. V teh dneh smo priča različnim interpretacijam učinkov novele zakona o zdravstveni dejavnosti, uperjene zoper »dvoživkarstvo«.

Nekatere dobivajo tudi represivno-kazenske razsežnosti. Ali bo teh primerov v prihodnjih treh mesecih do volitev še več? Kdo je tisti, ki uničuje zdravstveni sistem in predvsem – kaj storiti? Medtem ko o maja noveliranem zakonu odločajo ustavni sodniki, se zastavlja vprašanje, ali se je vlada tudi pri njem zaletela, zdaj, ko se napovedujejo težave, pa se ne more več umakniti.

Kirurgija Vesnaver

Novela med drugim določa, da od maja zdravniki ne bodo mogli več delati pri zasebnikih, v posebej opredeljenih primerih pa le pri koncesionarjih. A zgodbo posvetne vojne med vlado in zdravniki začnimo pri zdravniški stavki.

Zdravniki ostali v enotnem plačnem sistemu

Stavko sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides, začeto 15. januarja lani, je vlada zlomila z odlokom o zdravniški službi in nato z novelo zakona o zdravniški službi.

Ključno za uspeh pa je vendarle to, da ji je na svojo stran uspelo dobiti javno mnenje. To ji je dalo krila, da je še odločneje pritisnila na zdravniške organizacije. Na stavko je vlada posredno odgovorila še z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, ki po mnenju Fidesa zdravnikom omejuje pravico do dodatnega dela in prosto izbiro zaposlitve.

Stavkovne zahteve zdravnikov ostajajo odprte (zakon o stavki zapoveduje obema stranema pogajanja), ker vlada ni izpolnila ključnih zavez iz dveh podpisanih stavkovnih sporazumov (oktobra 2022 in januarja 2023), ki jih je ob soglasju vlade dal prejšnji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Plačni sistem v javnem sektorju se je tako reformiral mimo Fidesa in dveh podpisanih stavkovnih sporazumov.

Ta določata oblikovanje ločenega zdravstvenega plačnega stebra, ki bi celovito obravnaval specifike vseh poklicev v zdravstvu. Še več, posebnosti, povezane z delom, odgovornostjo in plačilom zdravnikov in zobozdravnikov, naj bi se po stavkovnem sporazumu urejale ločeno, če bi druge poklicne skupine ali sindikati pogojevali ali omejevali urejanje njihov plač.

Ocenjujemo, da z izstopom iz enotnega plačnega sistema, tj. z ločenim obravnavanjem plač zdravnikov, ne bi prišlo do uzakonitve plačne reforme v javnem sektorju. Potreben je skupen dogovor.

Sašo Radej

Ta je začel veljati v začetku letošnjega leta in je bil v interesu tako sindikatov (tudi sindikata zdravstva in socialnega varstva s 17 tisoč člani) kot tudi vladnih strank. Umestno je vprašanje, kako je mogoče, da sta vlada in prejšnji minister Bešič Loredan privolila v zahteve, ki se jih ni dalo izpolniti – že zaradi odvisnosti od odnosov med sindikati javnega sektorja.

Naša teza je, da je vlada sporazum s Fidesom podpisala zaradi svoje neizkušenosti. Nedomišljenost je bila primorana popraviti v bitki s stavkajočim zdravniškim sindikatom. Razumljivo je, da zato nova ministrica za zdravje ni več prišla iz vrst samega zdravništva. Vse to je odprlo nadaljnje konflikte z zdravništvom, ki so eskalirali z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti.

Napoved interventnega zakona

Ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel smo konec oktobra v intervjuju seznanili z opozorilom direktorja Osnovnega zdravstva Gorenjske, da pri zobnem rentgenu ne bodo mogli sodelovati z zasebnikom zaradi uveljavitve zakona o zdravstveni dejavnosti.

Tudi pri zobni tehniki, v dermatologiji in v nenujnih reševalnih prevozih oziroma prevozih na dializo, v dejavnostih torej, kjer si trenutno veliko pomagajo s podizvajalci, se napovedujejo težave.

Zobna tehnika in nenujni reševalni prevozi sta dve področji, pri katerih bodo izvajalci lahko imeli izzive, kar so izpostavili tudi v zdravstvenih domovih, ki jih obiskuje, je priznala in napovedala, da bi lahko rešitve našli v okviru interventnega zakona.

In so jih, v sicer obsežnem zakonu, vlada ga je v državni zbor poslala v začetku meseca po nujnem postopku, so odstopili tudi od nekaterih določb zakona o zdravstveni dejavnosti. Najbolj odmevajo določbe, s katerimi želijo zmanjšati možnost zlorab bolniškega dopusta.

Za podrobno analizo interventnega zakona bo potrebno več osredotočenosti. Naj opozorimo le na to, da je le v nekaj dneh prišlo do njegove spremembe. Vlada ga je sicer potrdila že 27. novembra, a so morali spremeniti več členov, ker je medtem SDS vložila zakon o paliativni in hospic oskrbi. Ob tem so predrugačili še člen zakona, ki spodbuja k izbiri specializacije iz urgentne medicine.

DL

Po novem ne določa več 1000 evrov bruto spodbude na mesec, temveč 600 evrov. Ugotovili so namreč, da bi plača specializantov z dodatkom 1000 evrov presegla tisto, ki jo ima specialist urgentne medicine, ko začne poklicno pot. Zakaj tega niso prepoznali že prej oziroma na kaj kaže takšna in še kakšna druga nedomišljenost piscev zakona, je drugo vprašanje.

Pričakovano je v državni zbor že priromalo odprto pismo nacionalnega koordinatorja za specializacijo iz urgentne medicine Mateja Strnada. Sprašuje, zakaj pri finančni spodbudi niso izenačeni s specializanti družinske medicine.

Da ima specializant višjo plačo kot specialist, po njegovem grobem izračunu velja tudi za zdravnike družinske medicine, zato ga zanima natančnejša obrazložitev zmanjšanja prvotno predlagane finančne spodbude za specializante urgentne medicine.

Lansiranje afer(e) v predvolilnem času?

Izredni strokovni nadzor ortopedskega oddelka novomeške bolnišnice je pokazal, da je vodja oddelka Gregor Kavčič umetno daljšal seznam čakalnih vrst, hkrati pa paciente preusmerjal v zasebni zavod, kjer je operiral.

»Poslovni model« nekaterih ortopedov naj bi bil sicer znan: k zasebnikom preusmerjati manj tvegane paciente, da ne prihaja do zapletov in gredo lahko v domačo oskrbo; ti pacienti torej preskočijo vrsto, drugi pa nasrkajo v še daljših čakalnih vrstah.

Vodstvo bolnišnice je Kavčiča razrešilo in mu izreklo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Premier Robert Golob je pohitel z izjavo, da je prav novela o zdravstveni dejavnosti »prispevala k razkritju organiziranega oškodovanja javnozdravstvenega sistema v Novem mestu«.

Predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Igor Muževič je na omrežju X dal vedeti, da gre za lansiranje afere v predvolilnem času. Po njegovem »novela ni v ničemer prispevala k razkritju spornega zdravnika – kot ponovno laže Golob«.

Sašo Radej

Spomnil je, da je vodstvo bolnišnice več let imelo na vodilnem položaju nastavljenega zdravnika (Gregorja Kavčiča, op. a.), ki je bil zaradi korupcije nepravnomočno obsojen januarja 2022 na tri leta zapora. »Vodstvo je zavestno pustilo takšnemu zdravniku, da zlorablja bolnike. Vse do predvolilnega časa. Pred tem pa – ‘briga nas za bolnike in za korupcijo’.«

Po poročanju portala Necenzurirano so ortopedu Kavčiču očitali prejemanje podkupnine oziroma nedovoljenih daril (od podjetja Emporio Medical), za kar je bil v začetku leta 2022 obsojen na tri leta zapora, denarno kazen in vrnitev premoženjske koristi.

Nekaj mesecev pozneje je višje sodišče v Ljubljani sodbo v t. i. aferi zlate palice razveljavilo, ker naj sodišče ne bi pravilno upoštevalo nekaterih dokazov obrambe. Zadeva je bila vrnjena v ponovno odločanje, bilo pa je prepozno, v istem letu je zastarala.

Predsednik vlade Robert Golob je po aferi pozval tudi druge bolnišnice, da »na enak način kot v Novem mestu, z enako skrbnostjo izvedejo poostrene strokovne nadzore«. Brez tega čakalnih vrst po njegovih besedah nikoli ne bomo mogli skrajšati. Očitno spodbujeni strokovni nadzori so medtem že potekali v Murski Soboti in v Celju.

Kdo uničuje zdravstveni sistem?

Drugi primer čakalnih dob, ki so po mnenju kritikov nujni predpogoj »dvoživkarstva«, so razmere na oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC-ja Ljubljana. Po štirih odpovedih specialistov je prejšnjo sredo na ministrstvu potekal sestanek o nadaljnjem delu oddelka. Velja sicer dvomesečni odpovedni rok, zato je ostalo dovolj časa za to, da si specialisti premislijo.

Po sestanku na vladi minulo sredo je direktor UKC-ja Marko Jug izjavil, da se zdravstveni sistem ne rešuje tako, da se ga uničuje. Diagnoza, kdo ga uničuje, pa ostaja diametralno različna.

Na eni strani se posameznim zdravnikom očita zaslužkarstvo ali kar pohlep, kot je razumeti novo predstojnico oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo Natašo Ihan Hren, ki je na zaprosilo direktorja prišla urejat razmere na oddelku.

Sašo Švigelj

Kot je dejal predsednik strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj pred uveljavitvijo novele zakona o zdravstveni dejavnosti: »To ni vojna proti zasebnikom in proti ne vem komu, je pa vojna proti tistim, ki plenijo po zdravstvu in tolčejo mastne dobičke, ti pa bodo prizadeti.«

Na drugi strani te »svete vojne vlade z zdravniki«, kot radi rečejo v opoziciji, je značilen poziv vlade Zdravniški zbornici, naj do januarskega vnovičnega sestanka zaradi težav na oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo pripravijo predloge rešitev.

Le kako bi jih, ko pa zbornica in tudi pojasnila odhajajočih specialistov za težave krivijo mimo njih uveljavljeno vladno novelo zakona o zdravstveni dejavnosti.

Ta jih potiska v zasebništvo. »Da ti nekdo predpiše, da ne smeš delati dodatno v prostem času, je unikum Slovenije,« je opozoril predsednik razširjenega strokovnega kolegija (posvetovalnega telesa ministrstva za zdravje) Aleš Vesnaver, ki sicer že dve leti deluje v zasebni ordinaciji. A ne gre le za to, temveč tudi za delovne oziroma prostorske razmere.

Zakon o psihoterapiji – pritisnil je Robert Golob

V zadnjih mesecih ni manjkalo podrobno utemeljenih javnih pisem, opozoril strokovne javnosti pred tveganji, ki jih prinaša zakon o psihoterapevtski dejavnosti.

Ne glede na to zavračanje je šel dokaj gladko skozi parlamentarno proceduro; pred poletjem ga je ustavila le afera s sekretarko v kabinetu ministrice za zdravje psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek, ki je koordinirala pripravo zakona, nato postala dekanja novoustanovljene fakultete za psihoterapijo. Njeno ravnanje je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel prepoznala kot možen konflikt interesov, zato sta se, kot nam je dejala, »hitro pogovorili in najine poti so se razšle«.

Sašo Radej

Ministrica je posebej poudarila, da priprave zakonani vodila Zvezdana Dernovšek, temveč širša delovna skupina več sodelavcev. Ne glede na vse je ministrica, ki pripada kvoti Svobode, zakon še naprej podpirala.

Odprlo se je vprašanje političnega ali še kakšnega drugega ozadja tako vztrajne podpore zakonu vladajoče stranke Gibanje Svoboda. Zaradi veta je bilo treba za uveljavitev zakona o psihoterapevtski dejavnosti v drugo zbrati 46 poslanskih glasov.

V SD so zakonu celo nasprotovali, v Levici še bolj in podpora je visela v zraku. Po poročanju Dela so v Svobodi postrojili vrste, predsednik vlade Robert Golob pa je dan pred glasovanjem po njihovih informacijah močno pritisnil na partnerici, saj se je špekuliralo, da bo na koncu vnovič zakon sprejet z glasovi NSI in SDS. Vrstila so se preračunavanja, koliko glasov morajo prispevati, da bo zakon sprejet. Neuradno naj bi bilo to v interesu predvsem izvajalcev študija psihoterapije, ki so blizu obema strankama.

Kako bo psihoterapija inkorporirana v zdravstvo?

Zakon je bil vnovič potrjen, v nasprotju z mnenjem 44 razširjenih strokovnih kolegijev, ki so najvišji strokovni organi, ki določajo standarde zdravstvene obravnave.

Nasprotovali so mu še Nacionalni inštitut za javno zdravje, terciarne ustanove, ki delujejo na področju duševnega zdravja (ljubljanski in mariborski UKC, URI Soča, Univerzitetna psihiatrična klinika), celotna mreža centrov za duševno zdravje, Zbornica kliničnih psihologov, Zdravniška zbornica Slovenije, sekcija za primarno pediatrijo, številna zdravstvena združenja, fakultete s področja psihologije in pedagogike, pediatri, psihiatri, pedopsihiatri, klinični psihologi, družinski zdravniki itn.

Marko Vavpotič

Ker je zdravništvo zakon tako odločno zavračalo (po mnenju zdravnikov je treba ločiti med zdravljenjem in svetovanjem v stiski, slednje sodi v socialno in ne v zdravstveno varstvo), se postavlja vprašanje, kako bo psihoterapija inkorporirana v zdravstvo, kar bo omogočilo financiranje iz zdravstvene blagajne.

Predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Igor Muževič napoveduje, da družinski zdravniki ne bodo napotovali svojih pacientov na psihoterapijo. Vztrajajo, da je za ustrezno obravnavo bolnikov nujna zdravstvena izobrazba in klinične izkušnje. Osebnostne spremembe, denimo, so lahko tudi posledica možganskega tumorja, tega pa psihoterapevt brez kliničnega znanja morda ne bi pravočasno prepoznal.

Katoliški etos in medicinski kodeks

Zgodbo posvetne vojne med vlado in zdravniki smo začeli pri blokirani zdravniški stavki, sklenimo jo z izgubljeno referendumsko bitko koalicije. V svoj prid so jo izbojevali predvsem zdravniki. Dodajmo še, da se je vlada lotila normirancev (»naredila red sistemu, ki omogoča zlorabe«) tudi in predvsem zaradi zdravnikov in njihovih espejev.

Soavtorja zakona o prostovoljnem končanju življenja Andrej Pleterski in Igor Pribac sta bila od vložitve zakona (v Srebrni niti so ga pripravili skupaj s koalicijskimi poslanci) januarja letos v nenehni konfrontaciji z zdravniki.

V javno razpravo sta vrgla očitek o »podrejenosti slovenskega kodeksa zdravniške etike, ki je za Katoliško cerkev na Slovenskem povodec, s katerim, kot upa, obvlada zdravnike«.

Pribac se je spraševal, ali je vpliven katoliški etos še vedno skrito vodilo slovenske zdravniške etike, in trdil, da bodo »bolnice in bolniki ... odločali o etičnem profilu našega zdravstva«.

Sašo Radej

Referendum je bil v njegovih očeh odločanje o tem, kaj o tako zastavljeni zdravniški etiki menijo slovenske volivke in volivci. Zdravnikom sta sugerirala, da bodo morali po referendumu zaradi zakonske uveljavitve pomoči pri samomoru spremeniti s katoliškim etosom prežeti kodeks medicinske etike, kar je bil neposreden napad na zdravniško avtonomijo.

Ko so škofi pozvali poslance in poslanke, naj zakon zavrnejo, je Pleterski to označil za »kričečo kršitev ustavnega načela o ločitvi cerkve in države«. Ob tej za demokracijo in versko svobodo nenavadni trditvi lažje dojamemo, zakaj sta zdravništvo in Cerkev razglašena za krivca izgubljene referendumske kampanje in da bodo očitki na njun račun pristali na vrhovnem sodišču.

Medikalizacija pomoči pri končanju življenja

Spopada koalicije in njene civilne družbe z zdravništvom ni mogoče prezreti. Ni dovolj legalistično vztrajanje pri trditvah, da zdravniški poklic nima nič skupnega z vsebino zakona, ker ne zapoveduje prisilnega sodelovanja zdravnikov v postopkih pomoči pri samomoru in je mogoč ugovor vesti.

Sašo Bizjak

Zdravniki ga lahko že vnaprej uveljavljajo pri delodajalcih, posredovati pa ga morajo tudi zdravniški zbornici. (Že sami delodajalci vodijo sezname ugovorov vesti, da lažje organizirajo delo.) Zbornica je že pred referendumom pripravila obrazec za uveljavitev ugovora, a ga ni objavila, saj zakon še ni veljal. Lahko si predstavljamo, da bi ob uveljavitvi zakona prišlo do množičnega izpolnjevanja tega obrazca ugovora.

Medikalizacija pomoči pri končanju življenja, tj. obveznosti, ki jih zakon nalaga zdravnikom, njihova odgovornost pri vodenju postopkov, je v slovenskem zakonu močno poudarjena. V nasprotju z Avstrijo, Nizozemsko, Belgijo in Kanado je zasnovan tako, da je zdravnik vključen v prav vse faze postopka, od prvih pogovorov do dokumentiranja in prisotnosti ob samem dejanju.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.