Višje sodišče je pritrdilo pritožnikom - družbi T-2 in njenim družbenikom, družbam Gratel, Lokainvest in Garnol - v delu, ko zatrjujejo, da je bila insolventnost napačno ugotovljena na podlagi zakonskega določila, da je družba insolventna, če več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom prisilne poravnave.
V Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki je skupaj s Hypo Alpe-Adria-Bank in Banko Celje predlagala stečaj T-2, so povedali, da bodo sklep proučili in se odločili o nadaljnjih ukrepih.
Višje sodišče v sklepu z 29. oktobra piše, da je okrožno sodišče zmotno sledilo stališču predlagateljev stečaja, da bi moral T-2 tudi po pravnomočno končanem postopku prisilne poravnave ločitvene upnike poplačevati iz tekočih denarnih prilivov.
Višje sodišče opozarja, da ima ločitveni upnik prednostno pravico do poplačila le iz tega premoženja (in ne kateregakoli dolžnikovega premoženja, torej tudi ne iz denarnih sredstev) ter le do višine vrednosti premoženja (če terjatev presega vrednost premoženja, na katerem ima ločitveno pravico, se presežek obravnava kot navadno terjatev).
"Pritožniki zato utemeljeno opozarjajo, da je v tej fazi postopka, ko še ni prišlo do prodaje premoženja, na katerem imajo upniki ločitveno pravico, plačilo denarnih sredstev dolžnika izključeno, saj bi lahko prišlo do neutemeljenega privilegiranja predlagateljev," pravi višje sodišče.
Ločitveni upniki so januarja 2013 izkoristili možnost, da poplačilo dosežejo v izvršilnem postopku, in družbi onemogočili, da bi izvensodno prodal zastavljeno premoženje in poplačal zastavne upnike. Zato po mnenju višjega sodišča predlagatelji stečaja neupravičeno družbi očitajo zamudo pri poplačilu ločitvenih upnikov.
Višje sodišče meni, da bi lahko dolžniku zamudo iz omenjenega dela zakona - če kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom prisilne poravnave - očitali le v primeru, da bi družba premoženje, na katerem je ločitvena pravica, prodala in iz kupnine ne bi poplačala ločitvenih upnikov.
To določilo zakona je po mnenju višjega sodišča mogoče drugače razlagati šele po uveljavitvi zadnje novele insolvenčnega zakona decembra 2013, ki je v prisilni poravnavi omogočila prestrukturiranje tudi zavarovanih terjatev in predvidela aktivno vlogo ločitvenih upnikov.
S tem je po mnenju višjega sodišča osmišljeno določilo, da je dolžnik insolventen, če tudi po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, saj so ločitveni upniki s privolitvijo v prestrukturiranje zavarovanih terjatev aktivno prispevali k predvidenemu finančnemu prestrukturiranju dolžnika.
Gre torej za primere, ko dolžnik kljub odlogu in/ali spremembi obrestne mere ne more poravnavati svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, meni višje sodišče.
Upniki so pri predlogu za stečaj uveljavljali tudi domnevo, da je dolžnik insolventen, če več kot dva meseca zamuja z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja. A se o tem prvostopenjsko sodišče doslej še ni opredelilo, zato je višje sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep o uvedbi stečaja T-2 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.