Dokaz, da imamo zelo zapravljivega ministra za pravosodje, je razviden iz odgovora ministrstva za pravosodje na poslansko vprašanje dr. Vinka Gorenaka, poslanca SDS. Gorenak je namreč na svoje vprašanje, kakšni so bili potni stroški službenih poti ministra Aleša Zalarja in prejšnjega ministra dr. Lovra Šturma ter njunih delegacij v prvih petnajstih mesecih obeh ministrov, med drugim dobil pojasnilo, da je minister Zalar v tem času opravil 26 službenih poti, zanje pa je porabil 55.352,59 evra davkoplačevalskega denarja. V primerjavi z njim je bil dr. Lovro Šturm prav skromen, saj je imel le 13 službenih poti, zanje pa porabil 19.690,44 evra.
Največje razlike med obema ministroma so pri stroških, porabljenih za t. i. »VIP-tretma,« kar pomeni uporabo posebnih ugodnosti. Kot je videti iz specifikacije stroškov, je Zalar na svojih službenih poteh večinoma uporabil VIP-tretma. V Toledu, kjer so se zbrali pravosodni ministri držav članic EU ter kandidatk za vstop v EU, je zanj porabil 163,70 evra, v Interlaknu je zanj porabil 234,44 evra davkoplačevalskega denarja. Za VIP-tretma se je odločil tudi v Pragi, Manami, Amanu, Luksemburgu in Tromseju, pa tudi v Stockholmu, Londonu, Parizu, Istanbulu in Ankari. Dvakrat ga ni uporabil, vendar le za to, ker sploh ni bilo potrebno, in sicer ob obisku Zagreba, kjer se je mudil le na kratkem, nekajurnem obisku, prav tako tudi ne v madžarskem Keszthelyju, kjer je bila skupna enodnevna seja vlad Republike Slovenije in Madžarske.Povsem drugače je ravnal minister dr. Lovro Šturm, saj se je odločil za VIP-tretma le v dveh primerih, in sicer v Bruslju, kjer so se srečali vsi pravosodni ministri držav članic EU, zanj je odštel 158,90 evrov davkoplačevalskega denarja, ter v Luksemburgu, kjer je bilo povsem podobno srečanje in kjer je za to porabil 183,60 evra davkoplačevalskega denarja.
To še zdaleč ni edini primer Zalarjeve zapravljivosti in negospodarnega ravnanja z davkoplačevalskim denarjem. Z njim je slabo ravnal tudi takrat, ko je opravljal funkcijo predsednika okrožnega sodišča. Takrat je podpisal najemno pogodbo med Gospodarsko zbornico Slovenije in Okrožnim sodiščem v Ljubljani, s katero se je zavezal, da bo sodišče najete prostore stavbe na Slovenski 41, ki je bila v lasti Gospodarske zbornice Slovenije, uporabljalo za opravljanje svoje poslovne dejavnosti, za najem pa bo mesečno plačevalo najemnino v tolarski protivrednosti 120.000 tedanjih nemških mark ter vse stroške porabe. Najeti prostori so nato ostali prazni kar leto in pol, kljub temu pa je sodišče moralo za najeto stavbo plačevati najemnino v skladu s podpisano pogodbo. Za svoje dejanje, storjeno leta 1999, Zalar tudi po enajstih letih ni odgovarjal, lahko bi dejali, da je bil celo nagrajen, saj je potem, ko je zapustil sodniške vrste, le za krajši čas opravljal naloge svetovalca v odvetniški pisarni Mira Senica, dokler ni postal pravosodni minister.