Znan sem po svoji trdosrčnosti, toda ko sem prebral pledoaje moje nekdanje kolegice z Dela Majde Vukelić našemu vrhovnemu tožilcu Andreju Ferlincu, sem jokal kot dež. Človek, ki bi moral biti tožilska skala, beton, nekaj med Višinskim in Matijo Mačkom, je nežna duša, ki v prostem času igra violino. Umetnik naturščik, nekaj med Vivaldijem Triom Cigo in Mišom Kontrecem iz skupine Langa.

Žal ne bomo nikoli izvedeli, kaj s klasičnega repertoarja je igral pred vsakokratno obravnavo v zadevi Patria, zagotovo pa je moralo biti kaj romantičnega, če sodim po njegovih nastopih na sodišču. Tam je govoril mirno, zbrano in tako tiho, da nisi vedel, ali spi ali pa je to namerno. Verjamem, da je bilo namerno, ker je tako v resnici uspaval druge prisotne v dvorani, da niso slišali kakšnih neumnosti iz obtožnice, ki pa je ni spisal naš violinist. Zato še danes nekateri sumijo, da je obtožnico napisal soprog bivše tožilke Zobec Hrastarjeve, tisti, ki je Janšo v aferi JBTZ aretiral kot udbovski pripravnik. Njegovega imena ne bom napisal, ker so udbovci in agenti znani po tem, da radi smetijo po tujih glosah.

Ker je bila obtožnica malo šlampasta in z njo niti Milan Kučan ni bil povsem zadovoljen, ker je iz velikega poka naredila mali prdec – kot zadevo onečaščajo v SDS in Odboru 2014 – je moral tovariš Ferlinc napeti vse sile, da bi iz tega naredil kaj malo bolj resnega. V resnici je to bila misija nemogoče, a ker je Ferlinc po tožilski hierarhiji dolžan izpolniti vse, kar se mu reče, je pokleknil tudi pred Zvonkom Fišerjem, čeprav bi ga po neki logiki zaradi korupcije moral preganjati, če ga že zaradi ovadbe neke pričevalke, da je bil butast, ni mogoče sodno preganjati.

Tako pač desničarji svinjajo po naših kadrih,  ki so žrtvovali vse za našo stvar. Poleg tega pa biti butast ni kaznivo dejanje, ampak je človekova pravica. Tako se je Ferlinc, vojak revolucije, zakopal v 22 tisoč strani obtožnega materiala, a ker ni nič našel, je šel igrat violino. Sosedje ga sicer niso prijavili zaradi kaljenja javnega reda in miru, a o njegovem igranju vsaj trije nimajo najboljšega mnenja. Prepričan sem, da gre najmanj za volivce, če ne celo člane Janševe stranke!

In tako Ferlinc igra narodno Ne boš ti meni zizike majal, a nič ne pomaga – ne dobi pravega umetniškega tožilskega navdiha! Kje je tu pri Janši korupcija? se sprašuje, ker korupcija je, ker se ve, da je nekaj obljubil. Ne more biti obtožnica tako – no, tako majava! Potem na strune udari še Mojega mornarčka Helene Blagne (menda ga bo odškodninsko tožila) in čaka navdih, da se mu prikaže znan kraj, znanega dne in znan način. Pa spet nič. Pravosodna elita mu stoji ob strani in ga tolaži, da konkretnosti niso pomembne, da so v tem primeru v resnici banalne, da je taka korupcija zajeta že v opisu kaznivega dejanja in da ni treba nič dokazati. V stilu: morilec je, čeprav ni nikogar umoril, ampak kazenski zakon natančno opredeljuje, kaj je umor. V Janševem primeru bi se to logično glasilo: se je korumpiral, ker je Janša in ker zakon točno piše, kaj je to.

Ferlinc pa je še vedno zmeden. Pošten človek pač. Tako zelo zmeden, da se je lepega dne znašel v Mariboru na Gosposvetski cesti z roko v roki s še enim umetnikom, slavnim slikarjem Jurčkom Cekuto, ki ga je nekaj dni prej uspešno spravil v zapor – zaradi korupcije v zadevi Patria. Ferlinca tudi to nesramno Reporterjevo (desničarsko) razkritje ni omajalo. Najprej je rekel, da na fotografiji ni on, ko mu dokažejo, da je, reče, da ni hodil skupaj z Jurčkom, in ko mu še to dokažejo, je pametno tiho, ker je Jurček priznal, da sta se skupaj sprehajala. Toliko o zanesljivosti ljudi, ki si jih pospravil v zapor! Ferlinc je bil seveda vseskozi prepričan, da je Janša storil kaznivo dejanje, a ker imamo tako neumno zakonodajo, je moral on dokazovati, da je Janša kriv, kar ga je še bolj vznemirjalo.

 On je še iz časov, ko je vse bilo drugače, ko je njegov šef  Fišer ljudi spravil pred sodišče, če so prižigali svečke na grobovih pobitih in postavljali križe. To so bili časi, v katerih je predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša občudoval graničarje, ki so streljali na prebežnike, in če so koga zadeli v sredino čela, je bil neverjetno prijetno vznemirjen. In če je tako, zakaj bi nekdo ne bil obsojen samo zato, ker pravi, da ni nič storil in ker ni dokazov?

A Ferlinca je vseeno mučilo in je igral na violino in iskal tisti violinski ključ, ki bi njegovo obtožnico naredil verjetno, če ne ravno resnično. Verjetnost zločina je namreč tudi  zločin, če na stvar gledamo marksistično dialektično. Pa ga je vseeno razžiralo, ali ni kaj spregledal in je zločin hujši kot le obljuba sprejema nagrade. Ni jedel in ni pil, samo na violino je igral, in kar je najhuje – o Janši je sanjal tudi ponoči. Zamislite si to grozo, da sanjaš o Janši! Prideš na sodišče – Janša. Greš s sodišča – Janša. Ležeš v posteljo – Janša. Zaspiš – Janša. Od tega se tudi manj trdoživim lahko zmeša. Tudi Ferlinc si bo težko opomogel od Janše, če si bo sploh.

In da se mu ne bi primerilo najhujše – je Patria zastarala. A vseeno spet – Janša povsod. Janša v njegovih sanjah, Janša med sprehodom, Janša ob igranju violine, Janša v službi – Trenta, Trenta …

P. S.: Prva obletnica vlade – pravna država na psu, ekonomska svoboda na psu, človekove pravice na psu.