Pisalo se je leto 1979, ko je skupina The Buggles posnela hit Video Killed The Radio Star (Video je ubil radijsko zvezdo). Danes se piše leto 2011 in svetu je zavladala diktatura videokracije. V dobrih tridesetih letih je video v drugi plan postavil ne le glasbo, kar je bil eden od ključnih problemov norih osemdesetih, pač pa skorajda vse, kar je še do nedavnega imelo veljavo v najrazličnejših sferah življenja, in tako celo iz politike naredil navaden ceneni šov.
Ko je pred dvema letoma švedsko-italijanski režiser Erik Gandini posnel dokumentarec s pomenljivim naslovom Videocracy, je naključni slovenski gledalec morda še optimistično verjel, da film prikazuje zgolj specifičen italijanski problem o neverjetnem vplivu televizije na italijansko kulturo in politiko ter Berlusconijevo osrednjo vlogo v tem konglomeratu, kjer so meje med kriminalom, mediji in politiko tanke ali celo zabrisane. Danes v videokraciji živimo tudi Slovenci. In povprečni slovenski državljan se očitno sploh ne zaveda, da je zgolj navaden statist v filmu, v katerem so glavne vloge rezervirane za pisce scenarija, povprečni Janez pa se tako očitno kaj dosti ne razlikuje od italijanskega Rickyja, ki v Gandinijevem filmu na »talent šovih« neuspešno lovi svoje sanje.
Prav sanje in utopična zaverovanost v to, da so uresničljive, so nova čudežna formula, s katero politiki v 21. stoletju kupujejo socialni mir množic, ki so že zdavnaj prerasle standard »kruha in iger«. Čudežno orodje, ki ga pri tem vedno bolj uporabljajo, pa je poleg razbohotenih resničnostnih oddaj, ki tudi v Sloveniji zamenjujejo resnejše televizijske vsebine, seveda Youtube. Ob tem fenomenu še najresnejše analize propagandnega filma v nacistični Nemčiji zvenijo kot slaba šala. A rezultat obojih je podoben: zmanipulirane družba, ki po video podobi lahko »kupi« vse, od političnega prepričanja do sanj o slavi.
In tako nam je naša politika v zadnjem času po youtubu servirala že marsikaj; od Urške Čepin in Bojana Emeršiča, ki sta vsak po svoje prepričevala v nujnost pokojninske reforme, do 50 tisočakov vrednega prenovljenega legendarnega turističnega spota Slovenija, moja dežela (s še vedno dvajset let starimi posnetki naše dežele) in nič kaj cenejšega video oglasa za turizem v Portorožu z Magnificovo Hir Aj kam hir aj go v ozadju in nekaterimi obalnimi politiki iz vrst SD v ospredju. A nekateri tujci so se, kot smo se lahko prepričali, bolj kot za Portorož in naše politike ob tem ogreli za Magnificovo glasbo. In potem, kot denimo ena od znank s Škotskega, pristali pri proučevanju žanrsko podobne glasbe Gorana Bregovića. Očitno se moramo Slovenci ne le o demokraciji, ampak tudi o videokraciji še marsičesa naučiti.