Viceguvernerka BS meni, da si nekateri slovenski bankirji zaslužijo zapor

"Če bi presojali zgolj po vsebini, bi tožbe morale uspeti," je odgovorila na vprašanje, ali bo sploh kdaj kateri od bančnikov odgovarjal za to, kar se je zgodilo. "Je pa vprašanje, kaj je sploh še možno izterjati od teh ljudi," je dodala in spomnila, da v Sloveniji kljub zanimanju javnosti večina spornih bančnih poslov ostaja skrivnost.

Slovenski pravni sistem na tem področju vsebuje, kot je že večkrat opozorila, kar nekaj praznin. "Zakaj je temu tako, je večini že razumljivo. Dejstvo pa je, da del teh zgodb na koncu pristane prav v teh pravnih prazninah in zato ne pride do epiloga. Četudi bi sodišča bržkone lahko zapolnila pravne vrzeli z vsebinsko ustreznimi razlagami iz zakonov, ki se dotikajo poslovanja bank," je dodala.

"Bančniki so bili zelo inovativni in sedaj bi morali biti inovativni tudi tožilci in sodniki," je poudarila. Znova je opozorila na "neživljenjsko" visok dokazni standard za dokazovanje naklepa kaznivega dejanja. "Pri nas pa naklep ni eventuelni kot v Nemčiji, temveč obarvani, torej je treba dokazati še pridobitev premoženjske koristi bodisi zase bodisi za drugega. Kar je skoraj nemogoče," je ponazorila.

Sama se sicer čudi, da toliko zadev pade iz postopkovnih razlogov, ker je to norčevanje iz davkoplačevalcev, a vendarle pričakuje, da se bodo v "sodišča odločala po vsebini vsakega primera, ne postopkovno in da bo vsaj del teh zgodb doživel ustrezne epiloge". Sicer bo sporočilo sodstva celotni družbi, da je dovoljeno prav vse, je poudarila.

Bila je kritična do predkriznega delovanja bank ter, kot že večkrat, za izvirni greh označila "kreditiranje holdingov v letih pred krizo". Banke so mnogokrat tiščale glavo v pesek, se slepo zanašale na revidirane računovodske izkaze, neodgovorno in neprimerno ravnale pri svojih cenitvah, niso ustrezno slabile zgrešenih naložb, prikrivale dejansko ročnost kreditov, med 2005 in 2008 pa celo niso poročale o velikih in maksimalno dovoljenih izpostavljenostih regulatorju, čeprav bi po zakonu morale, je naštela.

A kritiko je izrekla tudi na račun Banke Slovenije, v katero je prišla marca 2011: "Odkrito je treba povedati, da regulator ni opravil svoje naloge. V skoraj polovici leta 2007 je tudi skoraj ni mogel, saj je Banka Slovenije po intervenciji politike ostala brez guvernerja; naključje ali ne, ravno takrat je bilo podeljenih mnogo spornih in slabo zavarovanih posojil," je povzela.

A vsekakor bi bilo po njenem odgovorne za nadzor poslovanja bank v letih med 2005 in 2008 smotrno vprašati, na kakšen način so ocenjevali kreditna tveganja poslovnih bank, koliko odredb so izdali iz naslova kreditnih tveganj ter s kakšno vsebino in kolikokrat so ukrepali ob tveganjih v poslih s povezanimi pravnimi osebami, ki so bile najbolj izpostavljene.

Po besedah Festićeve, ki vodi Posebno inšpekcijsko skupino, v kateri so združili moči z Nacionalnim preiskovalnim uradom, je spomnila na številke pregledov, podanih kazenskih ovadb in njihove dosedanje usode, so med drugim ugotovili, da so uprave podelile posojila kljub nasprotovanju strokovnih služb. Sodišča bi se tu zato po njenem "morala postaviti na stališče, da so bančniki dobro vedeli, da svoji instituciji povzročajo škodo".

Opozorila je, da mreže delujejo še danes. "Sumljive povezave smo na primer zaznali v primeru, ko se je troje bank obrnilo na nas s prošnjo, da bi jim dovolili kapitalsko naložbo v določen holding, ki se je na vse pretege skušal obdržati nad vodo ... Seveda soglasja nismo dali," je povzela primer in sklenila: "Pomanjkanje regulacije določenega sistema je praviloma simptom delovanja neformalnih centrov moči ter njihovega vpliva na stroko; pa seveda korupcije in nepotizma. To je dejstvo."