Na spletni strani odbora so objavili tudi poziv k donacijam za nadaljnje izvajanje poslanstva Odbora 2014. Zbrane pred sodno palačo so danes nagovorili Vera Ban, Barbara Benčan, Sanja Slemenšek in Matej Zorko.
Objavljamo govor Vere Ban:
Dragi znanci in prijatelji Izginjajo dogodki, ki so nas vsak po svoje počasi zaznamovali. Nekaterih se raje ne bi spominjali, teh je bilo v tem letu veliko, vendar pa ne izginjajo v pozabo. Kot mozaik se rišejo drug ob drugem in nas vodijo k spoznanju, da je vsak izmed njih del vsakogar izmed nas. Kaj so nam želeli povedati tisti, ki so si v minulem in letošnjem letu prizadevali raniti že tako ranljive ter njihove sanje spremeniti v temno in grozečo moro vsakdana? Nič dobrega, mar ne? Vendarle pa mi ob tem prihaja na misel del stavka iz TV reklame: »To je Jelovica!« Resnično, le tako zmoremo; z razumom, z zavednostjo, z zvestobo resnici in pravici. Ko razmišljam o vseh tegobah današnjega časa, lahko mirne duše rečem, da sem ponosna na naše ljudi, na tisti del naroda, ki ni nikoli zatajil svojih korenin, ki je vztrajal, ko so mu dali piti najbolj grenko pijačo in ki je ohranil spomin, ki mnogim tako zelo peša. Del tega naroda ste vsi vi, ki tu na tem mestu vztrajate dan za dnem, ker vas je krivica, storjena Janezu Janši, globoko ranila. Spomin na čas, ki nas je izdvojil iz skupnosti, v katero nismo sodili, iz objema zlih sil, ki so kovale peklenske načrte zoper naš narod, vsakokrat prikliče podobo tistih davnih dni slovenske pomladi.
Jutri, 27. julija 2014, bo minilo 26 let, odkar smo na Roški z velikim zanosom pričakali četverico, ki se je po dolgih mesecih znašla na svobodi. Zdaj ponovno vsak dan pričakujemo ta dan, dan, ko bo vsa Slovenija začutila, da je krivica premagana in da bodo morali zanjo odgovarjati ljudje, katerih sveta dolžnost je deliti pravico, ne pa v nebo vpijočih krivičnih obsodb. Delajo se, kot da nas tu spodaj ne slišijo, a mi vemo, da ne morejo preslišati upravičenih zahtev, s katerimi prihajamo prednje. Ljudje, ki so tako lahkotno sprejeli nase ta veliki greh krivične obsodbe, dobro pomnijo obraze, ki so se v tistih prelomnih časih postavili po robu brezumju in le njih notranja moč je tista, ki pomaga živeti in ki z njimi tudi nas dela trdne, kljub navidezni krhkosti in maloštevilnosti. A številčnost ni merilo moči, vsebina brani pred razpadom in iz nje se sproti rojeva upor zoper vse slabo, ki sili v pore našega bivanja na zemlji. Zemlja, naša rodna gruda, ljudje, topli in pogumni ostajajo in teh ni moč pregnati z zlobo in podcenjevanjem, z lažjo, ki jim nabita s sovražnostjo bruha svoj ogenj v obraz. Ves gnev je zaman. Če si v srcu čist, če se zavedaš, da je tvoja pot prava, če ne obupuješ, ko te nekdo po krivici preganja, se zlahka napotiš na novo pot. Ta pot je kot luč. V njej je čar skrivnostnih sanj, ki jih bomo v bližnji prihodnosti zagotovo znova sanjali in dosanjali. Kje se začne moja, kje tvoja pot, se pogosto sprašujemo. Vse je pravzaprav tako preprosto, na videz sicer nedosegljivo. A ko se ozremo na stavbo za nami, vemo, da smo dolžni vztrajati, vse dokler od tu, izza teh oken ne bo odjeknil glas pravice in resnice, ki bo osvobodila po krivem obsojenega Janeza Janšo, ki bo Urški in njunima otrokoma ter Niki in Žanu vrnila očeta. Janša je k uvodu v svoji knjigi »Okopi« zapisal pomenljivo misel: »MOČ NEMOČNIH JE RESNICA.« Zato vemo, da bomo z resnico priklicali in izterjali svobodo in pravico zanj in da bo njegova svoboda, svoboda vseh nas.
Vera Ban
Ljubljana, 26. julij 2014