Nihče nima pravice posegati v čutenje in mišljenje sočloveka, raniti srce, ki skriva v sebi neomadeževan spomin na lastnega očeta. Berem misli Lenarta Zajca, sina spoštovanega pesnika Daneta Zajca, ki v uvodu sam priznava, da bi šlo nedeljsko dogajanje pred frančiškansko cerkvijo morda celo mimo njega, a da je bil žal primoran opaziti (kdo ga je primoral?) zlorabo znamenite Majniške deklaracije in hkrati verzov iz očetove pesmi "Čas tvoj". Seveda ni šlo za nikakršno zlorabo, besede "Pride čas…" smo posvetili spominu na očeta, ki smo ga neskončno spoštovali in cenili. Poznali smo njegovo življenjsko zgodbo o tem, kako mu komunistična oblast ni dovolila opraviti mature na Poljanski gimnaziji, kako se ni mogel vpisati na univerzo in kako so mu podtikali razna dejanja samo zato, da so ga lahko politično preganjali. Prepričani smo, da bi se z obema rokama podpisal pod drugo Majniško deklaracijo, da pa se v nobenem primeru ne bi podpisal pod izjavo Vena Tauferja, objavljene na prvi strani Dela 21. maja 2014. Za nobeno zlorabo ni šlo, prav gotovo pa ni šlo za nobeno politikantstvo. Šlo je za praznik ljudi, ki redkokdaj lahko izrazijo svoja zatrta čustva, kar je seveda njihova pravica. Škoda pa se nam zdi, da sinov odziv na tako imenovano "zlorabo" rojeva gnev, ki se sprevrača v žalitev človeka, ki je pokojnega očeta zelo cenil. Spustiti se na raven z besedami, da je "Janez Janša pravnomočno obsojeni zlikovec", verjetno ne sodi v slovar sina cenjenega kulturnika. Škoda.