Tih in miren je dan, ko se spominjamo nam dragih ljudi.

Včasih se v človekovem spominu prebudi trenutek spoznanja, da se je nekje v podzavesti ustavil čas, da leta, ki so medtem potekla, niso pomembna. Bil je 11. januar, jutro, v katerem me je prebudilo iz sanj  sporočilo, da smo izgubili Jožeta Pučnika. Kot da se je to zgodilo pred nedavnim, se zdi, saj spomin na ta dan ni danes nič manj boleč, kajti praznina, ki je nastala po njegovem slovesu, ostaja enako temačna, enako boleča in kliče po tem, da mu vsakokrat z enakim spoštovanjem prižgemo svečko v spomin.

Jože, bil si velik človek, bil si eden tistih, ki kljub vsem krivicam, ki si jih prestajal za zamreženimi okni, nisi  poznal maščevanja in sovraštva. Velikokrat pomislim, kako zelo bi danes potrebovali Tvojo odločnost, Tvoj spoštljiv odnos do ljudi in prijaznost, s katero si vselej našel pot do ljudi, ki so Te obkrožali.  Kar neverjetno je, kako radi so te imeli mladi, kako so z zaupanjem iskali odgovore na vprašanja, ki bi sicer ostala neodgovorjena. V današnjem času  bi se, dragi Jože, zagotovo strinjal z našim pesnikom Tonetom Kuntnerjem, ki nas v eni svojih pesmi takole nagovarja:

»Kličem k druženju in ločevanju,

K posameznemu in skupnemu,

Kličem k zbranosti in norenju,

Kličem k molitvi za zdravo pamet,

Za upanje.

Kličem k luči novega dne.«

Lepo je vedeti, da smo številne dragocene trenutke rojstva naše domovine preživeli ob Tebi in hvala Ti za luč, s katero si osvetljeval prostor, v katerega smo vstopali. Tako daleč si odšel, se zdi, a vendarle ostajaš blizu, tu, kjer živiš v spominu vseh, ki nam je misel nate vselej svetel žarek zavedanja, da smo znali cenit druženje s Teboj.

Mirno počivaj!

Vera Ban