Zato je bilo edino logično, da je Žižek svojim učencem v skupini Laibach ob odhodu na sramotno klanjanje severnokorejskemu klavcu Kim Džong Unu zaželel srečo v levičarskem Delu. Kot zvesti Žižkov učenec je vodja Laibacha Jani Novak navdušeno »raportiral« iz Pjongjanga, da je Severna Koreja »utopija, ki deluje«. Namesto da bi dominantni levičarski mediji, ki imajo vsak dan polna usta kršitev človekovih pravic, zagnali vik in krik o brutalnem kršenju temeljnih človekovih pravic pod nečloveškim režimom Kim Džong Una, so številna poročila Human Rights Watch o tej državi gladko cenzurirali. Vodilni slovenski dnevnik Delo je enega najgnusnejših režimov na svetu odvratno propagiral kot najbolj normalno državo na svetu (Severna Koreja, najbolj normalna država na svetu, 14. 8. 2015), najbolj gledana informativna oddaja 24 ur na POP TV pa je spremljala Laibach v Severni Koreji in nekritično poročala o resničnih razmerah v tej državi, ki jo je diktator Kim Džong Un spremenil v sodobni Auschwitz in množično grobišče zaradi zločinov nad lastnim prebivalstvom. Še globlje je v novinarsko greznico zabredel Marko Crnkovič, ki v gnusnem piaru za Laibach pleše na kosteh žrtev režima Kim Džong Una.

Levičarski ideolog Žižek je ob Laibachovem odhodu v severnokorejski Auschwitz pokal od navdušenja. Čeprav je že tolikokrat pokazal, da v imenu ideologije zagovarja najbolj krute totalitarne režime, velja v levičarski Sloveniji za nedotakljivo božanstvo. Žižek je podpiral ponorelega levičarskega diktatorja Chaveza, ki je Venezuelo pripeljal v bankrot in povsem obubožal lastno ljudstvo. Spomnimo, da sta poslanca Združene levice (ZL) Miha Kordiš in Violeta Tomić navdušeno romala v obubožano Venezuelo in to južnoameriško diktaturo prodajala kot model prihodnjega razvoja Slovenije. Žižek se je prav tako navduševal nad klavcem Pol Potom in Rdečimi Kmeri, ki so likvidirali na milijone Kambodžanov. V svojem vzhičenju nad Stalinom, ki je pobil na milijone prebivalcev nekdanje Sovjetskega zveze, je Žižek za novega Stalina poimenoval danes propadlega politika Gregorja Golobiča. Po propadu svojega »slovenskega Stalina«, Golobiča, si je v tujini našel novega favorita v grški skrajnji levici, Sirizi. S Ciprasom je hodil po Evropi in na vsakem koraku skrajnjo levico prodajal kot edino rešitev za Evropo (Only a radicalised left can save Europe, 2014).

Žižek je slovensko levico porinil v totalno norost. Vse, ki ne podpirajo skrajne levice Sirize, že od leta 2013 pošilja z enosmerno letalsko vozovnico v gulag. Zato vsi slovenski dominantni mediji kot na ukaz že nekaj let navdušeno ploskajo Sirizi in njeni slovenski različici, ZL, ki obljublja rušenje kapitalizma in vrnitev v propadli socializem. Ob januarski zmagi Sirize se jim je povsem zmračilo, saj so menili, da je ZL odprta pot za prevzem oblasti v Sloveniji in ukinitev kapitalizma. To je seveda čista blaznost, saj smo že živeli v socializmu, jedli travo in živeli brez temeljnih človekovih pravic. No, na srečo tudi Sirizi ni uspelo zrušiti kapitalizma, ji pa je uspelo spraviti Grčijo povsem na kolena.

Ko so naši levičarji v julijski anketi Dela ugotovili, da slovensko ljudstvo večinoma ne deli navdušenja ZL nad Sirizo, saj kar 72 odstotkov anketiranih ni podprlo najnovejšo finančno pomoč Grčiji, enak odstotek vprašanih pa prav tako ne podpira odpisa dolgov Grčiji, se jim je dokončno zmešalo. Ker Slovencem za potrebe ZL ni uspelo popolnoma oprati možganov in Slovenije spremeniti v drugo Grčijo, so na pomoč spet poklicali svojega velikega ideologa Žižka. Slovenska prihodnost kar naenkrat ni bila več na jugu Evrope v bankrotirani Grčiji in Sirizi, temveč so si poiskali nov »razvojni model« v današnjemu severnokorejskemu Auschwitzu pod režimom Kim Jong Una. V Severno Korejo je kot Žižkov ambasador odpotovala skupina Laibach in mu od tam navdušeno sporočila, da režim Kim Džong Una »deluje«, naši levičarski mediji pa so temu znova navdušeno ploskali.

No, Slovenija ni na poti v Severno Korejo, temveč je z eno nogo že tam. Za velikega ideologa slovenske levice Žižka obstajajo le tri možnosti: če mu nisi všeč, pozove, da te je treba postreliti kot vodilne politike EU na nedavnem shodu solidarnosti v Parizu za žrtve terorističnega napada na tednik Charlie Hebdo ali pa ti predlaga, da se sam ubiješ, kot je predlagal svojim študentom. V najboljšem primeru te bo kot Kim Džong Un poslal v taborišče na prevzgojo, v kwan-li-so, severnokorejsko različico gulaga, vse pa bodo navdušeno požegnali levičarski mediji in njihova »medijska policija« Nataše Pirc Musar v kakšnem od svojih odzivov. Svet za odziv na sovražni govor (2. javni odziv, 24. 6. 2015) Žižkovega pozivanja k poboju vodilnih politikov EU na shodu v Parizu namreč ni obsodil kot skrajnje sovražni govor, ampak ga je vzel v bran. S tem je dal zeleno luč za javne pozive k umoru politikov in drugih, s katerimi se ne strinjajo. Pirc Musarjeva in drugi člani omenjenega sveta so s tem prestopili zadnjo mejo zdravega razuma. Še malo, pa bo omenjeni svet za »prekrškarje« na področju svobode govora po ideološkem ključu predlagal prevzgojo v kakšnem delovnem taborišču, kot smo jih v Sloveniji poznali pred letom 1990 in so bila predstavljena v dokumentarcu »Osvobojeni gradimo: slovenski gulagi«. Vse, da bi se vendarle vrnili v socializem. Če ne drugače, pa z enosmerno vozovnico v živalskih vagonih za Severno Korejo.