Vasletova pisma z deponije: Nismo vsi Karbe

Novinarji pač običajno ne jočejo na očeh javnosti, ko jim je hudo in si ne gradijo imidža z neprijetnostmi, ki se jim v profesionalnem življenju dogajajo. A so pač tudi izjeme. Če je zelo resno, o tem obvestijo ustrezne organe, da ukrepajo.

Karba seveda velja za nekakšnega izvedenca za afero patria, v katero se je zelo poglobil. V te namene je potoval tudi na Finsko in v enem primeru kot – da uporabim nežno besedo – tožnik, saj je finskemu preiskovalcu odnesel in prinesel neke namige tudi o tem, kako so se menda Janševi brezplačniki financirali iz skorumpiranega denarja patrie. To se nikoli ni potrdilo, kar pomeni, da je šlo ali za hudobno laž ali pa za novinarjevo nesrečo. Lahko je bilo tudi oboje. Novinar Karba torej ni potoval na Finsko po vire informacij, ampak je nekakšne informacije in sume ter ovadbe sam nesel preiskovalcem. V profesionalnem smislu bi to moralo biti zavržno ravnanje, ampak svet je postal ultra liberalen in demokratičen in je kot kaže možna tudi takšna novinarjeva drža. Bog pomagaj, čeprav takšno dejanje še v gnilem bivšem režimu ne bi ostalo profesionalno spregledano in nekaznovana – no, moralno etično seveda.

V tistem spisu o veličini in trpljenju mladega Karbe je cela vrsta grozljivosti, ki že od vsega začetka spremljajo njegovo pisavo o aferi patria. Čudne nočne vožnje, o katerih smo že zdavnaj brali, čudni telefonski klici in sploh zelo nenavadne reči, ki govorijo o vsaj poskusih zastraševanja novinarja Karbe, če ne gre za kaj več – recimo za prisluškovanje, zasledovanje, za poškodbe osebne lastnine, za grožnje, serijske tožbe in na koncu še za - medijski umor. Človek bi pričakoval – in to upravičeno - da bi bila policija na nogah, mogoče celo vojska, vsekakor pa Sova, saj je takšno zahrbtno zastraševanje novinarja, ki opravlja svoj poklic, ne samo zavržno dejanje, ampak seveda tudi kaznivo. Zlasti umor. Že v prvo, ko se je o tem na veliko pisalo in namigovalo, ni policija nič storila, ker o tem pač ni bila obveščena kot o zelo resnih zadevah. A zdaj, ko je izšel tisti panegirik, bi se lahko policija malo zmigala. V resnici je tisto besedilo svojevrstna kazenska ovadba neznanega storilca, ki zastrašuje, ali pa hoče še kaj hujšega novinarju Karbi in to samo zato, ker se človek ukvarja z afero patria. Pa po štirih dneh še vedno nisem zasledil, da bi tožilstvo in policija kaj ukrenila. Zločinca pa je treba prijeti – danes Karba, jutri mi.

Res je, da Karbi tu in tam besedilno spodrsne in da je zapisal že vrsto trditev, ki so se izkazale kot neresnica, saj zanje ni imel nobenih dokazov. Tudi v znameniti obtožnici ne. A za takšne grehe bo pač – kot že v enem sicer še ne pravnomočnem primeru – moral odgovarjati. Pri tem seveda ne pomaga nobeno kričanje o tem, da se novinarje vlači po sodiščih in se jih tudi tako zastrašuje, kajti, novinar, ki ima čisto vest, bo pač šel na sodišče in dokazal svojo nedolžnost. Meni se je to primerilo v kakšnih štiridesetih primerih in tega nisem obešal na velik zvon, ker sem pač to jemal kot del poklicnega tveganja. Ni bilo ravno prijetno, a je šlo.

Karba – tudi drugi novinarji ne – ne potrebuje zaščite pred tožbami, ga je pa treba zavarovati, če mu kdo kaj hoče. A iz dosedanjih pisanj, tudi v onem panegiriku, nisem zasledil, da bi to bilo tako hudo, da bi novinarja celo ogrožalo, lahko mu malo kravžlja živce, a za kakšno resnejšo zadevo že ne more iti, če tudi Karba ni predlagal kakšnega kazenskega pregona proti komurkoli že. Gre pa pri tem za svojevrstno manipulacijo, ki nas hoče prepričati še v nekaj drugega: da je namreč afera patria zagotovo zelo resna, če pa se novinarju, ki o njej piše, dogajajo prav nenavadne stvari. Včasih celo malo vesoljske. Takšne, ki jih je moč razumeti tudi kot grožnjo v stilu – nehaj pisati in vrtati. Pa je zastrašeni novinar v resnici odkril kronski dokaz? Ko je obtožil Janeza Janšo, da je denar iz patrie šel na njegov račun, je mislil, da je zelo blizu, a žal ni imel materialnega dokaza, ki edino šteje. Zato je potem zgodbo malo omilil in govoril o tem, da je denar šel v stranko SDS. Ne torej k Janši neposredno, ampak malo naokrog za potrebe stranke. Pa Karba spet ni imel papirja, ki bi to dokazoval. Za dnevnopolitične potrebe je potem še malo namočil finskega preiskovalca in objavil »njegove« besede, ki niso bile njegove. Pač v stilu, da cilj opravičuje prav vsa sredstva.

Novinar je torej tudi človek, ki že po definiciji mora trpeti tako kot mladi Werther – pa če je kriv, ali ne. Pa če je slab, ali dober. Pa če je Karba, ali pa kdo drug. Čeprav je malo prepotentno trditi, da smo vsi mi karbe. Nismo vsi karbe.

Novinar Karba je zdaj tudi zelo užaljen, ker je na zadnji sodni obravnavi v primeru patria moral predčasno zapustiti sodno dvorano. Bo namreč poklican za pričo, da bo kaj več povedal o svojih potovanjih na Finsko, ki zagotovo niso bila v turistične namene. Zato zdaj o sojenju v primeru patria ne more več poročati in se huduje. Seveda je skrb zbujajoče, da Karba zaradi te odločitve sodnice ne more več poročati iz sodne dvorane potem, ko je o patriji napisal že čisto vse, celo vse tisto, česar ni bilo. Pa ni potrebe za paniko. Karba, kot preiskovalni novinar, bi namreč lahko svoje znanje uporabil in treniral na kandidatu z liste Zorana Jankovića Pozitivna Slovenija – torej na Jankoviću samem. Bi bilo zanimivo, kako bi Dejan Karba javnosti razložil družinsko podjetje Zorana Jankovića. S sinovoma, ciprskimi računi in Electo vred.

Tako bi Karba šel iz majhne v veliko zgodbo.