Norčujejo se iz naše države Slovenije, iz njenih ustavnih simbolov in človek se vpraša, v kakšnem duhu vzgajajo našo mladež. Tiste, ki jim pravimo prihodnost. To je primerljivo samo še z znamenitim foto-piknikom Sovinih agentov, ki so si na kape navesili rdečo petokrako in prepevali jugo nostalgične revolucionarne pesmi.
Že nekaj časa je popolna jasno: pripadniki sekte tako imenovanih jugo nostalgikov so vsi tisti, ki se z osamosvojitvijo Slovenije in državo Slovenijo ne morejo sprijazniti. Še več, gre za tiste, ki so tako ali drugače osamosvojitvi nasprotovali, ali pa jo vsaj zelo ovirali. Ali, kot je zadnjič v TV-3 intervjuju rekel Borut Pahor vsaj petnajst let prepozno: Milan Kučan je bolj zaviral demokratizacijo in osamosvajanje kot karkoli drugega. V vrsto za njim lahko zdaj postavimo »socialnega pozitivca« Zorana Jankovića, z velikim come backom dneva mladosti in Titove štafete pa se mu pridružuje še prvi svizec.
Štrukelj jutri na Ptuju organizira ne le mladostno nostalgijo, ampak tudi ponovitev štafete mladosti, torej takšne ali drugačn palice, ki jo je na svoj zlagani rojstni dan (25. maj) in pod organizacijsko prisilo partije dobival Josip Broz. Že takrat, ko je bil še živ in se je dal neizmerno tudi prisilno slaviti, se je govorilo, da je palica pač simbol njegove diktatorske vladavine. In je bila. Štrukljevi pedagogi (?) bodo jutri slavili spomin na lepe stare čase v Jugoslaviji, na Jugoslavijo, Tita in dan mladosti.
24. maja 2012 se to lahko sliši samo kot dan norosti!
Že provokativna proslava ob ponarejenem dnevu OF na Kongresnem trgu, kjer je grmel Janez Stanovnik s primero o revni starki iz hribov, ki jo bodo Janševi ukrepi dotolkli (potem smo pa izvedeli za njegovo 7000 evrsko skromno pokojnino) – že ta proslava je potekala tako rekoč pod nekaterimi okupatorskimi in zločinskimi simboli. Sem sodi rdeča zveza, znamenje krvi in trpljenja in bivša jugo zastava kot sporočilo nečesa, kar bi moralo biti na centralni deponiji v Ljubljani. Pod temi simboli je s svojo prisotnostjo tudi predsednik države in še enkrat kandidat Danilo Tuerk povedal, kam sodi in to je dokaz, čigav predsednik je v resnici – je predsednik preteklosti. V kakšni normalni demokraciji bi takšen predsednik naslednji dan moral odstopiti, on pa še enkrat kandidira.
Z eno najbolj grobih provokacij – Titovo cesto v Ljubljani – je moralo obračunati celo ustavno sodišče s soglasno odločitvijo, da to ime simbolno predstavlja nedemokratičnost in še kaj hujšega, zato mu ni mesta v sedanjosti.
Saj bi bilo vseeno smešno, če bi si dan mladosti skupaj s štafeto omislilo neko gobarsko društvo, ali kaj podobnega. Hudo in skrb zbujajoče pa je, če to počenjajo polnoletni pedagogi, ki bodo kakšen dan kasneje, ali pa so že, po razredih otrokom v glave vbijali zgodovino, ki je lažniva, sprevržena in ponarejena.
In rezultat so mladi, ki v grožnjah o tem, da bi svoje kolege streljali in metali v jame, ne vidijo nič hudega. Celo prav se jim zdi.