V gledaliških prostorih pa se lahko v posebnih prostorih razjočete zaradi lastnih spominov, kolektivnega spomina, ali pa ob gledanju pretresljivih video zgodb. Če vam jok ne gre od srca, dobite tudi pripomočke – med drugim čebulo. Ob njej vsa dan joče na milijone zapostavljenih, pretepenih, zlorabljenih žensk-kuharic po vse svetu, a umetnik Janša tega ni imel v mislih.
Strokovno bi osebno rekel, da gre za ”eurotrash heroinsko umetnost”, ki je zelo retro, zelo moderna, umetnost, ki naj bi nas silila v jok in objokovanje že česa. Kot da v realnosti vsak dan ni dovolj priložnosti, da točimo solze. Recimo, meni je šlo na jok sprenevedanje predsednika države Danila Türka, ko se je tako pretresljivo in globoko etično zavzel za pogrom nad nekim Ivanom Simčičem, ki je ponaredil srednješolsko spričevalo pravijo.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo predsednik prvorazrednih oglasil, da bi nam drugorazrednim odpiral slepe oči, ker v njegovih izjavah ne prepoznavamo njegove veličine, poštenja in državotvornosti. Pa človek ni rekel nič o plagiatu doktorata nekdanjega davčnega inšpektorja Đorđeta Perića, ki so mu ustrezni univerzitetni organi doktorat odvzeli, slovenska pravna država pa mu ga je vrnila. Pa nič ni rekel o prijatelju svojega prijatelja Jankovića - o lekarnarju Marku Jakliću, ki so mu odvzeli magisterij iz istih razlogov, da o maturitetnih akrobacijah ata Zorana Jankovića in sina Jurčka ne govorim.
Možno bi bilo, da gre v tem primeru za predsedniško scensko umetnost, v kateri nam Türk, v resnici pa četrti ponarejeni Janez Janša pripoveduje, kaj so prvorazredne svinjarije in kaj drugorazredne, tako rekoč omembe ne vredne. Ali pa, da je etika zavezujoča za tiste, ki jih ima v spominu predsednik države, če je pa koga pozabil, pa spet niso bili omembe vredni. Kajti tudi predsednik države ima pravico imeti težave s spominom. Kot ob Hudi jami na primer.
Zato jaz jočem zaradi predsednika države. Simbolično, ker zares se mi ne ljubi. Čisti komunistični ponaredek je na primer častni doktorat, ki ga je dobil Josip Broz od ljubljanske univerze in bi bilo lepo v 21. stoletju, če mu ga vzamejo nazaj. Razen, če ne gre za doktorat iz množičnih povojnih morij. In kako človek ne bi jokal - ne nad ponarejevalci, goljufi in plagiatorji, ampak nad predsednikom države, ki ima ne dvojna, ampak celo trojna merila.
Za točenje solza mi res ni treba v Maribor, čeprav je res, da bi se ob nategu onega scenskega performatorja, ali kako se mu reče, odkritosrčno razjokal. Ob tem naj dodam, da je to moje zasebno mnenje, ker pač v tistem ledu zagotovo v ihti konservativnosti ne vidim dodane vrednosti in pravega umetniškega sporočila. Ker gre pa za led, pa je možno, da ne gre za večno umetnost, ampak za minljivo. Minljivih živih umetnikov s prav takšnimi deli pa je pri nas na tone in zato hočejo ministrstvo za kulturo. Nimajo idej, ne vedo, kaj bi, ampak živeti pa morajo od nečesa.
Mogoče nisem kriterij za umetniške izpovedi. Nekoč so me samorazglašeni kulturno-umetniški krogi napadli, ker sem razstavo nogavic in spodnjega perila v nekem ljubljanskem parku razglasil za psihopatsko umetnostno zajebavanje. Kar mene zadeva, je umetnost, da v treh letih vladanja državo praktično bankrotiraš, državljane pa skorajda pokoplješ. Spomnite se umetnikov Pahorja, Križaniča, Širčeve, Kresalove, Golobiča itn., ki so nas daleč odpeljali. In to so ledeni politiki – ledeno hladno so nas pahnili v krizo, ki si je ne zaslužimo.
Ne bom zdaj spraševal, koliko je ta projekt v Mariboru stal in koliko je kdo spravil v žep, ker gre zagotovo za umetnost, ki nima cene. A če bi jaz bil minister, ki ima na vesti tudi kulturo, bi od tistih, ki so si izmislili zidova objokovanja, zahteval denar nazaj v državni proračun! Takoj, ko bodo temperature oba ledena zidova stopile.
