Vasletova pisma s fronte: Kandidat Janković in opica Ančka

Absolutni šok, popolno presenečenje in čisto razočaranje hkrati! Dva od tridesetih mojih bližnjih znancev in prijateljev sta bila presenečena, ker je Zoran Janković objavil kandidaturo za ljubljanskega župana. Tam je že bil, a se zaradi svojih političnih umetnostnih znanj v stilu ”rad bi, pa ne vem kako” zdaj iz parlamenta vrača v ljubljeno Ljubljano, v veliko finančno luknjo, ki jo je ustvaril po načelu zasebno z javnim. Zdaj naj bi mestne finance spravil v red, ker jih prej dva mandata ni uspel. Bolje je namreč zapravljati kot pa ustvarjati. To pa je majhna verjetnost, ker se to ne da s trgovskimi znanji. Da bo nesreča zanj še večja, so vse domače bančne pipice zaprte, tuje pa nedostopne.

Janković je velik luzer, največji v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije in zdaj bi rad s pomočjo svojih pozitivnih oprod ta poraz predstavil kot zmago. Ker seveda naivnežev ne manjka - in tistih, ki so tako kot ona tožilka, ki preganja Silvestra Šurlo, zazrti vanj ”ker nekaj ima” - je seveda tudi to mogoče.

Zoran Janković je ”presenetljivo” začel s staro predstavo za kakšna dva še preostala naivneža v Ljubljani: da še ne ve, če bo kandidiral nazaj za župana, da pa se ne vidi kot poslanec-politik, ker on je operativec in podobne oslarije. Seveda je operativec, ki je mislil iz države narediti Stožice! Tisti menda božanski objekt, ki zdaj v glavnem prazen sameva, ki naslednjih deset let ne bo dokončan (trgovski del), ki bo vedno dajal samo izgube na izgube in ki predstavlja tipično miselnost tajkunstva: bo že, če pa ne bo, je pač usoda.

Odločitev ni bila lahka, je rekel Janković in ni povedal, čemu ni bila lahka! Ali se sploh zaveda, da je to pot navzdol in da mu doslej še nobena napovedana zgodba o uspehu ni uspela? Ob tem je njegova aroganca do dejstev prav neverjetna! Pa če gre zanj kot ”velikega diktatorja” Mercatorja, zaradi katerega so ob odhodu neke ženske jokale in smrkale, pa je še danes sveto prepričan, da zato, ker so ga tako neizmerno ljubile. Dobro, pač ego. Ali če gre zanj kot ljubljanskega župana, ki je zaslovel poleg Stožic še z mesarskim mostom, da o njegovih proračunskih biričih – ki preganjajo kolesarje, avtomobiliste in tudi pešce (red pač mora biti), sploh ne govorim. Dobro, pač redoljub. V srce je segel najnižjemu socialnemu sloju brezposelnih in upokojencem na meji lakote, ko je delal red v vrtičkarstvu, da jim je zdaj naredil koncentracijska taborišča, kamor – razumljivo – nihče noče z veseljem. Dobro, pač šerif.

Naredil nam je turbo folk na svetem prizorišču Prešernovega trga in zaril še v podzemlje mesta, ker podzemlje mesta je za garaže. In bo zdaj – če bo spet izvoljen, Bogu bodi potoženo -  lahko nadaljeval napad na Plečnikovo tržnico. In bo vse cvetelo, še posebej kmetijske površine, ki so taaakooo zelo primerne za pozidave.

In še malo o razočaranju! Janković, ki je tako velikopotezno in pompozno in cesarsko šel na volitve in ga je k temu spodbujala procesija na magistratu, je svojo ponovno župansko kandidaturo razglasil zelo ”skromno” – na stopnišču mestne hiše. Ni bilo ljudstva, ni bilo procesije, ni bilo razuzdanosti Kongresnega trga – nič premierskega ni bilo v tem dejanju, še županskega ne. In ne vem, čemu se mi zdi, da je bil celo pokojni Ivan Kramberger s svojo opico Ančko bolj verodostojen in politično pošten do volivcev kot pa Janković!

Upam, da bo Ljubljana tokrat razumela, kako zelo je bila prevarana. Zlasti pa, kaj je Janković z botri in strici v ozadju storil levici, ki si še dolgo ne bo opomogla. In zdaj pušča na cedilu še tiste, ki so ga volili kot pozitivca.

Več negativnosti bi v enem politiku res težko našli. Zdaj je treba zaupati samo večji razsodnosti Ljubljančanov. Naj se vprašajo, koliko jih zaradi nadomestnih volitev stala Jankovićeva negativna avantura v državno visoko politiko! Več kot 300.000 evrov.