Gre za besedilo, ki ga je sicer podpisal sodelavec tega lista, a posamezni stavki in formulacije so tako zelo podobni ožji izbrani skupini avtorjev iz falange 571, da ni dvoma, da gre za naročen propagandni tekst uperjen proti Janezu Janši. Propagando temu tekstu je na twitterju (Komaj čakam Jutranji list) že veliko prej delal Roman Jakič, Jankovićev ljubljenec in poslanec njegove stranke, bivši LDS-ovec in človek za vse režime; kar je dokaz več, da je šlo za organizirano novinarsko bombardiranje Janeza Janše, a tokrat na hrvaških medijskih tleh. Češ, saj tudi Hrvatje že vidijo, kdo je v resnici Janša.
V tekstu mrgoli polresnic, neresnic in zgodovinskih laži. Že v uvodu piše, da so se po Janševem prevzemu oblasti stvari v Sloveniji hitro spremenile: obračunava se s političnimi nasprotniki, preganja zaposlene in ukinjajo se ministrstva. »Avtor« Janši in novi vladi za vrat obeša mlinski kamen kar 41 milijard evrov dolgov, rekordno brezposelnost in to, da izginja srednji sloj. Niti z eno kritično besedo pa se ne dotakne propadle KGB vlade pod vodstvom Boruta Pahorja, ki nas je pahnila v socialni srednji vek v zgolj treh letih vladavine.
Članek je tudi svojevrstna propaganda za Zorana Jankovića, ki kot veliki zmagovalec ni mogel sestaviti vlade in ki je na »avtorja« naredil dober vtis. Ko je Jankovića srečal v njegovi ljubljanski parlamentarni pisarni, je ta bil »nasmejan, lepo počesan« in je »deloval kot maneken za resno publiko, nekaj takšnega kot bogati lik iz znamenite televizijske serije Dinastija.« No, vsaj to slednje drži – Janković je šef dinastije, ki ga je dolgo vzdrževala kot župana našega glavnega mesta, s katerim je tako odlično upravljal – ves počesan in nasmejan – da je zdaj v neznosnih dolgovih.
Da o stožiškem eksperimentu, ki iz dneva v dan razpada, ne govorim posebej. In ta človek si upa zdaj še enkrat kandidirati za župana potem, ko je v visoki politiki, zaradi prinašanja trgovske miselnosti vanjo, pravično propadel. A Janković se je za kandidaturo odločil kljub srečanju z novim hrvaškim premierjem Milanovićem na dunajskem opernem plesu. Tam mu je Milanović svetoval, da ne sme iz parlamenta in da je nedopustno, če glavna opozicijska stranka v parlamentu nima svojega predsednika.
Zgodba pripoveduje tudi o Darijanu Koširju, direktorju Pahorjevega vladnega urada za komuniciranje – o čemer sem že pisal – ki izpade kot poglavitna politična žrtev Janševe vladavine. Človek, ki je kot odgovorni urednik Dela pisal histerične komentarje proti Janši zdaj, ko so se od njega poslovili, joče, da je hotel samo profesionalno še naprej opravljati svoje delo. No, v resnici pa bi bilo treba vsakega predsednika vlade, ki bi obdržal takšnega človeka, ki je bil predvsem znan po nesposobnosti in aferah, povprašati po zdravju. Janševe žrtve so tudi kulturno ministrstvo in tožilstvo, pri čemer pa »avtor« ne zapiše, do kakšnih reorganizacijskih sprememb je v hudi krizi prišlo tudi pri vladnih resorjih in kdo je pravzaprav tožilstvo v resnici spravil pod streho notranjega ministrstva in kakšne argumente je imel. Kulturno ministrstvo pa je spet izpadlo kot sveta krava, čeprav je leta in leta šlo za molzno kravo kvazi kulturniške elite. To dokazuje na primer tudi »programska politika« ekspertov iz projekta Evropske prestolnice kulture!
»Avtor« člana v Jutranjem listu se niti toliko ni potrudil, da bi na primer - ko je omenjal Janševo aretacijo in proces pred vojaškim sodiščem – pisal kolikor toliko objektivno. Še huje, Janšo je v resnici obtožil, da je s tem, ko je »izdal vojaško skrivnost« (kar je mimogrede čista laž) v Sloveniji in takratni Jugoslaviji povzročil cirkus, ki je kasneje kulminiral v slovenski osamosvojitvi in ki se je odražal tudi v drugih republikah. Te »avtorjeve« besede v resnici potrjujejo že dalj časa znano tezo, da določeni pro-jugoslovanski (para)komunistični in udbovski krogi v Sloveniji Janši nikdar ne bodo odpustili, da je bil eden od pomembnih akterjev slovenske samostojne države. Potem »avtor« piše o tem, da je SDS predsednika Tutrka obtožila, da je sodeloval v teroristični akciji v Velikovcu, kar je popolna laž. Ko piše o Tomažu Ertlu, pa je pozabil napisati, da je ta človek, ki ga je odlikoval Tuerk, bil del totalitarnega režima in da je načeloval udbi, ki je sistematično teptala človekove pravice.
V članku kot obtoževalci Janše nastopajo komentatorka Dela Tanja Starič, tistega Dela, piše »avtor«, ki opozarja, da se z Janšo in to vlado Slovenija vrača v »mračno dobo delitev in čistk.« In Staričeva ne pozabi omeniti afere patria, ki pa se v sodnem postopku vsak ponedeljek sesuva kot hišica iz kart to kar s pomočjo tako imenovanih kronskih prič tožilstva. Svoje je moral dodati tudi bivši minister Ivan Svetlik, ki joče za kulturnim ministrstvom, nad svojim delovnim in socialnim, ki ga je vodil prav po »profesorsko« pa seveda ne. In ki Janšo mirno obsodi za veliko zadolževanje, ki je bilo tako hudo, da se je strahovito desetkrat bolj zadolževala še vlada, v kateri je bil Svetlik minister. Nasploh je Svetlik »samokritično« vse tegobe naše države mirno pripisal Janši, kar me navaja na misel, da je minister Svetlik tri leta ministrovanja v vladi živel v resnici na Marsu.
Svoje v ironičnem besednjaku o Janševih kulturnih stranpoteh pove tudi Goran Vojnović, ki pa pozabi dodati, kako je uporabil davkoplačevalski denar za svoj eksperimentalni filmski projekt Piran Pirano, ki je morebiti doslej imel 50 gledalcev. Eden gor ali dol. Potem nastopi Pahorjev mladinec v parlamentu Matevž Frangež, ki Janšo okrivi za vse, kar se zdaj dogaja v državi, ker menda v svojem prvem mandatu ni storil tistega, kar bi moral. Še sreča, ker Frangež ni naštel vsega, kar nam je storila njegova Pahorjeva vlada, ker bi potem bil članek dolg namesto šest vsaj šestdeset strani!
V glavnem, če opredelim smisel te črne propagande Jutranjega lista, ta med vrsticami govori o tem, da se je treba Janše znebiti in kot pravijo na slovenski »levici« - z vsemi možnimi sredstvi. Da bi nas potem lahko popeljali v raj kaviar komunizma za nekatere. Torej v film, ki smo ga že gledali in bili revni in lačni.