Pred šestdesetimi leti, 9. julija 1949, so na Goli otok pripluli prvi zaporniki. Do leta 1956 je tam in na Sv. Grgurju prestajalo kazen 16.288 »informbirojevcev«, med njimi 555 Slovencev. Pogovarjali smo s tremi še vedno čilimi nekdanjimi »golootočani«, Andrej Aplencem, Mihaelom Cencem in Radovanom Hrastom.
Totalitarna oblast je vladala s strahom, ki je moral biti stalno v zraku. Vedno je moral nekdo izginiti in biti zaprt. Paranojo nove Titove oblasti zaradi informbiroja in Stalinovih groženj je marsikdo izrabil tudi za povsem osebna obračunavanja.Namesto plesa na morje
Andrej Aplenc je bil osemnajstletni dijak srednje tehnične šole v Ljubljani. Aktivni skojevec in udeleženec mladinskih brigad. Zakaj so ga že v prvi skupini privedli na Goli otok?
»Leta 1948 so me kot komandirja čete poslali na Kočevsko. Bil sem edini komandir, ki sem tudi delal. Partija je načrtno vzgajala skojevce, ki so zgolj komandirali. V nedeljo naj bi imeli ure marksizma in leninizma, a so mi brigadirji predlagali,da bi priredili ples. Ker sem se s tem strinjal, so me takoj premestili v drugo brigado, v kateri sem delal kot navaden brigadir. Večkrat sem nato omenil, da ni takšne svobode, kot bi morala biti. Nič resnega, besede pubertetnika pač, ki vsevprek kritizira. Ko je postala znana resolucija informbiroja sem tako dejal, da je pri nas očitno nekaj narobe, saj nismo smeli plesat. Aretirali so me v razredu in me – skupaj s še dvema dijakoma, z nekaj študenti in starejših, ki so bili že partizanih – zadrževali v zaporu Udbe, kjer sem medtem, denimo, poslušal meni povsem nerazumljiva predavanja iz Marxovega Kapitala za študente. Po dveh mesecih sem prejel odločbo rajonskega odbor, iz katere pa ni bilo jasno, kam me pošiljajo.«
Vklenjene v verige so jih ponoči odpeljali in jih pri Bakarju vkrcali v ladijsko podpalubje. Zjutraj se je kakih dvajset Slovencev izkrcalo na manjšem pomolu Golega otoka, kjer je bilo postavljeno prvo taborišče z ducatom barak, obdanih z bodečo žico. Ko so po nekaj dneh prispeli še transporti iz drugih republik, se je začelo zares z grozečim govorom generala Udbe Krivokapića: »Tukaj boste pustili kosti, ki bodo bolj bele kot marmor na Golem otoku.« Ne dolgo zatem je bilo v pretepu v ubitih nekaj Črnogorcev. Pretepi so se nato razširili po barakah. V enem je bilo kar trinajst mrtvih.
VEČ V TISKANI IZDAJI
