Podkrepila jih je z najnovejšimi podatki. Osredotočili so se na 13 ključnih področij in na vseh, razen na okulistiki, se je število nedopustno čakajočih zmanjšalo. Po uveljavitvi novele zakona o zdravstveni dejavnosti množičnejših odhodov iz javnih zavodov za zdaj ne zaznavajo, ministrica pa priznava, da imajo zdravstveni domovi izzive na področjih zobne tehnike in nenujnih reševalnih prevozov. Morda jih bodo reševali z interventnim zakonom, pravi. Pogostokrat jo vidimo v družbi s predsednikom vlade Robertom Golobom, zato smo jo vprašali, kaj bo storila, če jo bo vendarle skušal zadržati v svoji vladi.

Naj vam najprej čestitam. Drugo leto mandata je pravkar za vami.

Hvala za čestitke – čeprav le za pol siceršnjega mandata, saj sem svoj mandat začela šele leto in pol po nastopu vlade.

Zakaj tako pogosti odhodi s položaja ministra za zdravje? Stena na hodniku je polna portretov ministrov in ministric.

Mojih predhodnikov in predhodnic je res kar veliko. Razlogi so različni, a eden je skupen: resor je v vseh ozirih zelo zahteven. Za vsako rešitev, s katero bi izboljšali zdravstveni sistem, so potrebna usklajevanja z različnimi deležniki. Nujni so potrpežljivost, sistematičen pristop – in ne nazadnje trda koža.

Opozicija vas ni interpelirala, čeprav je kar dobršen del mandata veljalo, da na zdravstvu vlada stoji in pade. Čemu to pripisujete?

Rekla bi, da prav omenjenemu vztrajanju pri usklajevanju s socialnimi partnerji in drugimi akterji v zdravstvu. Temu smo sledili pri pripravi vse zakonodaje in tudi drugih rešitev, na primer zelo pomembni so podzakonski akti – z namenom doseči čim boljšo dostopnost in kakovost zdravstvenih storitev, kar je, verjamem, v interesu vseh nas.

Menite, da ste s tem prepričali tudi opozicijo?

O tem se kaj dosti niti ne sprašujem. Predvsem se mi zdi pomembno, da čim bolje poznamo potrebe ljudi v zdravstvenem varstvu. Temu prilagajamo ukrepe ter si prizadevamo, da so naše odločitve podprte z argumenti in podatki. Res pa se pri čisto vseh odločitvah ne moremo nasloniti na podatke, nekatere so zasnovane tudi na oceni, kaj se dogaja oziroma kakšne trende opažamo. Marsikaj je odvisno od tega, kako se bodo odločali različni deležniki v zdravstvu, tega pa ni mogoče vedno pravilno napovedati.

Predsednik vlade je še v času ministrovanja prevzel koordinacijo priprave zdravstvene reforme. Koliko je še vpet vanjo?

Toliko, kolikor zdravstvo ostaja prioriteta vlade. Po odstopu ministra Bešiča Loredana je predsednik vlade za tri mesece prevzel vodenje resorja, takrat sem prišla na novo na ministrstvo za zdravje kot državna sekretarka. Verjetno me sprašujete o tem vmesnem obdobju?

V mislih sem imel bolj strateški svet za zdravstvo, ki ga je v začetku leta 2023 ustanovil premier Robert Golob, še vedno pa ga vodi kirurg Erik Brecelj.

Tudi sama sem bila članica strateškega sveta za zdravstvo in sodelovanje med nami še vedno dobro poteka. Pred uvedbo različnih ukrepov smo v okviru strateškega sveta opravili široko razpravo, saj smo tako skupaj poiskali najboljše rešitve. Kot rečeno, zdravstvo ostaja prioriteta vlade, kar se ne nazadnje vidi iz številnih investicij ter že sprejetih in načrtovanih zakonodajnih rešitev v zdravstvu. Kar nekaj jih je v postopku sprejemanja v državnem zboru, na primer zakon o psihoterapevtski dejavnosti, novela zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter zakon o digitalizaciji zdravstva.

V fokusu predsednika vlade je dolgotrajna oskrba. Tudi vi ste se tokrat udeležili drugega posveta o njenem uvajanju. Kako je vanjo vključen vaš resor?

V dolgotrajno oskrbo nisem neposredno vpeta, uvaja jo ministrstvo za solidarno prihodnost in minister Simon Maljevac, z zdravstvom pa je povezana zaradi prehoda v nov sistem za nekatere zavarovance. Treba ga je uskladiti. V okviru dolgotrajne oskrbe je organizirana zdravstvena nega. Trudimo se najti čim bolj ustrezno obliko oskrbe od trenutka, ko pacient zaključi akutno obravnavo, do prehoda v sistem dolgotrajne oskrbe. Zato pozornost namenjamo neakutni bolnišnični obravnavi, gradnji negovalnih bolnišnic in odpiranju negovalnih oddelkov, paliativni oskrbi itn.

V Sloveniji državljanke in državljani ocenjujejo, da je zdravstveni sistem dober ali vsaj povprečen. Spomladi ste s temi besedami predstavili študijo OECD med pacienti. Mnogo politikov pa tudi drugih nasprotno vije roke nad našim zdravstvom. Kaj je zdaj res?

Vedno pravim: res je tisto, kar kažejo podatki! Omenili ste raziskavo PaRIS, ki je v državah OECD spremljala določene kazalnike zadovoljstva na primarni ravni zdravstva. Na primer izkušnje ljudi z izidi oskrbe in kazalniki zadovoljstva s primarnim zdravstvenim varstvom. Slovenija se je izkazala vsaj kot povprečna ali celo nadpovprečna v primerjavi z 19 državami, ki so sodelovale v raziskavi.

Primož Lavre

Sicer pa sliko o našem zdravstvu odražajo tudi druge študije oziroma kazalniki. Če pogledamo osnovne kazalnike, kot so denimo umrljivost dojenčkov, povprečna pričakovana življenjska doba ali pričakovana zdrava leta življenja (slednjega v zadnjem času raje uporabljamo, saj je pomembno, koliko let preživiš zdrav), smo res nadpovprečni. In to kljub temu, da za zdravstvo v deležu bruto domačega proizvoda (BDP) dajemo manj kot nekatere druge države.

Tudi v primerjavi z Avstrijo, denimo, se lahko ponašamo z več pričakovanimi zdravimi leti življenja, četudi zdravstvu namenjamo manjši delež BDP od severne sosede, s katero se tako radi primerjamo.

Ali Avstrijce zanima, zakaj se glede nekaterih kazalnikov odrežejo slabše od nas?

Seveda jih. V stikih smo z ministri in ministrstvi drugih držav, radi izmenjamo izkušnje. Če gre nekemu področju v neki državi dobro, se pozanimamo, kaj je razlog.

Potem se ve, zakaj smo pred Avstrijci?

Ker smo vpeljali časovno ustrezne, hitre in učinkovite ukrepe. Na primer pri vabljenju na presejalne programe na področju raka smo najuspešnejši med državami Evropske unije. Smo ena redkih držav, ki ima presejanje organizirano kar za tri programe. Naš sistem vabljenja je zelo proaktiven: na primer pri programu Svit najprej dobite vabilo, na katero odgovorite, in šele nato prejmete po pošti pribor z navodili.

Tovrstni pristopi so se izkazali za zelo učinkovite. S presejalnimi programi odkrijemo predrakave ali zgodnje rakave spremembe, kar omogoča boljše možnosti zdravljenja in večjo stopnjo preživetja, in to še preden pacient sam zazna, da ima kakršnekoli zdravstvene težave.

Ko spremljamo novice, dobimo vtis, da zaradi pomanjkanja kadrov venomer gasite požare – od Slovenj Gradca, Trbovelj … Število zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu pa se je v letu dni vendarle povečalo za 3,5 odstotka.

Premiki so pozitivni, čeprav se morda v preteklosti res nismo pravočasno odzvali in uvedli ukrepov za okrepitev zdravstvenega kadra. V tem mandatu smo zato uvedli različne finančne spodbude, administrativne razbremenitve in sprejeli ukrepe na področju kadrovske politike. Število zdravnikov in zobozdravnikov v javnem sektorju se je od oktobra 2023 do aprila letos povečalo za skoraj 300, najbolj število zdravnikov specialistov splošne in družinske medicine – za 53.

Večji je tudi interes za specializacijo iz družinske medicine, saj smo uvedli dodatek za izbiro te specializacije. Tako se je letos že 71 specializantov odločilo za to področje, kar je več kot v preteklih dveh letih skupaj. Za študijsko leto 2025/2026 smo za različne poklice v zdravstvu razpisali kar sto štipendij. Število študijskih mest na medicinskih fakultetah v Ljubljani in Mariboru se je povečalo, na Primorskem se odpira nov študij medicine.

Poenostavljen je bil tudi postopek zaposlovanja tujih zdravstvenih delavcev ter sprejet zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij v zdravstveni dejavnosti, da lahko tuji zdravstveni delavci hitreje vstopijo v sistem in začnejo delati.

Ključni so podatki o dostopnosti zdravstvenih storitev. Je zdaj lažje priti do zdravnika kot pred dvema letoma?

Prav danes sva se pogovarjala z direktorjem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kjer so analizirali celotno realizacijo izvajalcev. Glede na preteklo leto je ta letos večja za okoli pet odstotkov. Med dejavnostmi je realizacija seveda različna. Pri nekaterih se je zmanjšala, denimo na fizioterapiji in pedopsihiatriji, medtem ko se je pri drugih povečala. Temu ustrezno se je spremenilo število čakajočih.

Sama raje govorim o številu tistih, ki čakajo, ne pa o čakalni dobi, ker zanjo nimamo jasnih definicij. Od avgusta lani nam je uspelo obrniti trend naraščanja števila čakajočih in nedopustno čakajočih pri terapevtskih postopkih. Število nedopustno čakajočih se je v zadnjem letu zmanjšalo za 4,7 odstotka, medtem ko se je leto pred tem število nedopustno čakajočih povečalo kar za 17 odstotkov. Pri diagnostičnih postopkih nam upada čakajočih ni uspelo doseči, a nam je uspelo zajeziti rast, saj se je v zadnjem letu povečalo število čakajočih nad dopustno mejo za 14 odstotkov, v letu pred tem pa za 20 odstotkov.

Primož Lavre

Pri prvih pregledih smo bili zelo uspešni, ker smo se nanje najbolj osredotočili ter na tem področju sprejeli številne ukrepe in spodbude. Ključna je namreč prva dostopnost, da pacient sploh pride do zdravnika, se postavi diagnoza in začne zdravljenje. Osredotočili smo se na 13 ključnih področij in na vseh, razen na okulistiki, se je število nedopustno čakajočih zmanjšalo. Največji napredek je viden na področju kardiologije. Rezultati ukrepov, ki smo jih vpeljali, so kar očitni.

Menite, da bi bilo treba zvišati normativ delovne obveznosti zdravnikov, kot ob podatkih pomanjkanja pediatrov v Ljubljani sugerira nekdanji minister za zdravje Dušan Keber?

Normativa glavarinskih količnikov ni kar tako preprosto povečati, saj je zapisan v kolektivni pogodbi, kar pomeni, da se je treba o spremembah v njej pogajati z zdravniki. Da bi povečali opredeljenost pri posameznih zdravnikih, smo uvedli nov model financiranja ambulant družinske medicine: izvajalcu za vsako osebo, ki jo opredeli nad v Uredbi določenim normativom pa do povprečja, plačujemo po 40 odstotkov višjo glavarino. S tem smo zagotovili finančno spodbudo, da zdravniki opredelijo koga več, kot jim nalaga normativ.

Nasprotniki zakona o zdravstveni dejavnosti, med zdravniki prevladujejo ali so vsaj glasnejši, zatrjujejo, da omejuje delo zdravnikov v prostem času. S tem se je marsikje nadomestilo pomanjkanje zdravstvenih storitev v državnih ustanovah. Ali zakon namesto širjenja oži dostopnost bolnikov do zdravstva?

Ne, novela zakona o zdravstveni dejavnosti nikakor ne krni dostopnosti. Vprašati se moramo, kaj od nje pričakujemo. Zakon smo spremenili, ker so zdravniki, zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih, delali popoldan pri zasebnikih, medtem pa je bilo za izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, ko rešujemo nujne primere, vse težje dobiti zdravnike. Kaj če, na primer, pride do prometne nesreče ali se na urgenco zateče otrok, ki potrebuje ultrazvok? Nikakor ne smemo dovoliti, da takrat zdravnika ne bi bilo.

Urgentni primeri se morajo obravnavati prednostno, vse druge storitve lahko počakajo. Ni prav, da lahko vsi zelo hitro pridemo do magnetne resonance, medtem ko za nujne primere zdravnik ne bi bil dostopen. Če bi zdravstveni sistem še naprej drsel v to nevarno smer, bi se lahko zgodilo prav to. In to smo želeli s tem zakonom preprečiti in ljudem zagotoviti, da pridejo do storitev, ki jih potrebujejo.

Kakšne posledice, denimo zaradi odpovedi zdravnikov v nekaterih specialnostih, je prinesel ta zakon?

Da bi zdravniki, ne glede na specialnost, odhajali iz javnih zdravstvenih zavodov, za zdaj nismo seznanjeni. Za uveljavitev posameznih določb veljajo prehodna obdobja. V veljavi je že določba, da strokovni direktorji in direktorji ne smejo delati pri koncesionarjih in zasebnikih, zaradi česar je odstopil direktor Zdravstvenega doma Izola. Glede te določbe sta v teku tudi dva inšpekcijska nadzora. Množičnejših odhodov pa za zdaj ne zaznavamo.

Direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana Antonija Poplas Susič je ne glede na zakon o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da preneha soglasje za delo izven javnega zavoda, še naprej sedela na dveh stolih. Je prav v tem primeru inšpekcijski postopek še v teku?

Da, prav v tem primeru inšpekcijski nadzor še poteka.

Ste direktorico z ministrstva opozorili na njen položaj?

Niti ni bilo treba. Zakon je jasno napisan in velja za vse.

Pred dnevi je, na primer, direktor Osnovnega zdravstva Gorenjske opozoril, da pri zobnem rentgenu ne bodo mogli sodelovati z zasebnikom zaradi uveljavitve zakona o zdravstveni dejavnosti. Težave se obetajo pri zobni tehniki, v dermatologiji in v nenujnih reševalnih prevozih oziroma prevozih na dializo, tj. v dejavnostih, kjer si trenutno veliko pomagajo s podizvajalci. Kako boste reševali takšne zaplete?

Res je, zobna tehnika in nenujni reševalni prevozi sta dve področji, pri katerih bodo izvajalci lahko imeli izzive, na kar so opozorili tudi zdravstveni domovi, ki smo jih pred kratkim obiskali. Pogovori o tem, kako se izzivov lotiti, že potekajo. Morda v okviru interventnega zakona, bomo še videli.

Zakon o zdravstveni dejavnosti imata s predsednikom vlade za temeljni reformni zakon v zdravstvu. Ste prepričani, da ga ustavni sodniki ne bodo v pomembnih določbah spoznali za neustavnega?

Na ministrstvu so pri pripravi zakona sodelovali tudi pravniki, o njegovi ustavnosti pa bo odločilo ustavno sodišče.

Imate tudi vi informacije, da zakonu o psihoterapevtski dejavnosti v državnem zboru ne kaže prav dobro?

Ne. Jih imate vi?

Iz medijev.

Kmalu bomo vedeli, saj bo prihodnji teden v drugi obravnavi (op. p. intervju je potekal 17. oktobra, obravnava zakona pa je v državnem zboru potekala 22. in 23. 10.).

Vas je prizadela afera s sekretarko v vašem kabinetu, ki je koordinirala pripravo zakona in postala dekanja novoustanovljene fakultete za psihoterapijo? Mojca Zvezdana Dernovšek je bila vaša ožja sodelavka.

Bila je ena od zaposlenih na ministrstvu za zdravje. Njeno ravnanje sem prepoznala kot možen konflikt interesov, zato sva se kar hitro pogovorili in najine poti so se razšle. Žal mi je, da se je to zgodilo. Naj poudarim, da ni ona vodila priprave zakona, kot je bilo rečeno, ampak je zakon pripravila širša delovna skupina več sodelavcev. Še naprej ga podpiram.

Zdravniška združenja pa tudi vaše svetovalno telo komisija za medicinsko etiko zavračajo poslanski zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Se ta nova ureditev oziroma nova uzakonjena pravica – čaka jo referendum – ujema z vašim etosom?

Zakon vidim kot omogočanje izbire. Takrat ko so možnosti zdravljenja izčrpane. Izbira pomeni, da se za to lahko odločiš, v tem ni nobene prisile. Seveda pa prostovoljnega končanja življenja ne smemo nikoli enačiti s tem, da se zdravljenju odpovemo. Gre za pomoč, ko kdo neznosno trpi in ko vidimo, da ozdravitev ni mogoča. Ko kadarkoli ljudem določena zakonska rešitev daje izbiro, se mi to zdi v redu.

Se vam ne zdi, da smo s tem naredili obrat v odnosu do življenja in/ali smrti? Zakon v dobršni meri postavlja na glavo obstoječe pravne, etične in medicinske okvire.

Ne, nikakor. Izbira, ki je dana človeku, je etična. Tisti, ki trdijo, da se zakon sprejema, ker nimamo razvite ustrezne zdravstvene oskrbe, nimajo prav. Trudimo se, da vsakomur v okviru zdravljenja nudimo vse, kar je možno. Prav v zadnjem obdobju smo na ministrstvu za zdravje veliko naredili na področju paliativne oskrbe – tako za otroke kot tudi za odrasle.

Primož Lavre

Imamo državni program paliativne oskrbe, krepimo mobilne paliativne time, izvedli smo številna izobraževanja po vseh regijah, kjer je paliativna oskrba vzpostavljena. Le v eni regiji je še ni. Zagotovljena je tudi oprema, ki omogoča, da se paliativna oskrba izvaja na domu, bližje ljudem. Res veliko delamo na paliativi. In ne zdi se mi, da z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja kakorkoli spreminjamo sistem zdravstvene oskrbe.

Vas kaj moti, da so kar nekaj zakonodajnega dela, ki spada v vaš resor, opravili in ga opravljajo koalicijski poslanci? Poleg prej omenjenega zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja naj omenim ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in zakon o konoplji za omejeno osebno rabo.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bilo preoblikovano z zakonom, sprejetim še pred mojim prihodom na ministrstvo. V normativnem načrtu ministrstva imamo res veliko zakonodaje, glede zakonov, ki se nanašajo na vprašanja posvetovalnih referendumov, pa smo se dogovorili, da jih pripravijo poslanci. Edini zakon, ki so ga prevzeli, je zakon o inštitutu za medicinsko in drugo izvedenstvo na področju socialne varnosti.

Pripravili smo strokovna izhodišča, potem pa so poslanci Gibanja Svoboda dodali še svoje rešitve; ker so oni pripravili končno verzijo predloga zakona, so ga tudi vložili v državni zbor. Vsa druga zakonodaja, ki je ključna za upravljanje zdravstvene dejavnosti, ostaja na ministrstvu.

Na odboru za zdravstvo je bilo podanih nemalo pripomb k temu zakonu, ki uvaja enoten inštitut za medicinsko in drugo izvedenstvo. Več udeležencev razprave je predlagalo, naj zakon vendarle pripravi vlada oziroma ministrstvo. Kako boste ravnali glede na precej kritično debato o zakonu – tudi s strani predstavnikov ZPIZ ter ZZZS? Na odboru je bila prekinjena.

Trenutno so izvedenski organi razpršeni med različne zavode – Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Inštitut RS za socialno varstvo (IRSSV). Izvedenski organi delujejo ločeno in med seboj niso povezani. Sočasno iskanje rešitev, hitrejše vračanje na delo ali pa iskanje rehabilitacijskih potencialov oziroma pravic iz invalidskega zavarovanja je zato oteženo.

Cilj zakona je boljša kadrovska izkoriščenost in racionalizacija postopka, da bi zavarovanci lahko hitreje prejeli odločitev in se jim ne bi bilo treba obračati na različne institucije. Na ministrstvu za zdravje menimo, da je ustanovitev enotnega izvedenskega organa korak v pravo smer, seveda pa je treba določene rešitve, kot je vprašanje podaljšanja pristojnosti osebnega zdravnika za bolniški stalež s 30 na 90 dni, pomembno premisliti in pri končni rešitvi upoštevati vse posledice, ki jih tovrstna sprememba lahko prinese.

Te rešitve pa so le del ukrepov, ki so potrebni za reševanje kompleksne problematike zdravstvenega absentizma, ki terja celovite in poglobljene rešitve, zato se je moramo lotevati v širokem dialogu in s konsenzom socialnih partnerjev.

Kakšno je vaše mnenje o poslanskem zakonu o konoplji za omejeno osebno rabo? Nacionalni inštitut za javno zdravje je zakon odločno zavrnil.

V času kampanje o posvetovalnem referendumu še nismo vedeli, kakšne bodo zakonske rešitve. Pri pripravi našega mnenja smo podprli mnenje zdravstvene stroke. Menimo, da je zakon na več delih nedorečen, prinaša določena zdravstvena tveganja za celotno družbo in zlasti za najranljivejše skupine. Tak, kot je trenutno, ne zadošča vsem pogojem za obvladovanje tveganj, ki lahko vplivajo na zdravje ljudi.

Vlada oziroma koalicija je obljubila t. i. pravičnejši obvezni zdravstveni prispevek glede na dohodek državljanov. Bo v teh tednih na vladni mizi?

Izkazalo se je, da preoblikovanje obveznega zdravstvenega prispevka zahteva kar nekaj medresorskega usklajevanja in razprave skupaj še z nekaterimi drugimi odprtimi vprašanji, kot sta denimo absentizem in preoblikovanje upravljanja ZZZS. Rešitev ni enostavna, zato smo se dogovorili, da s socialnimi partnerji uskladimo celoten sveženj rešitev na omenjenih področjih. Socialni dialog je izjemno pomemben. Tudi pri drugi zakonodaji, ki smo jo sprejemali, smo se usklajevali s socialnimi partnerji, tako na odboru ekonomsko-socialnega sveta za zdravstvo in nato na samem ekonomsko-socialnem svetu.

Usklajevanje zahteva čas, do volitev pa ga ni več veliko.

Res gre za zahtevne teme, zagotovo lahko naredimo vsaj prve korake in se dogovorimo o posameznih rešitvah.

Omenili ste kompleksnost problematike absentizma. Kakšne ukrepe predvidevate za zmanjšanje bolniške odsotnosti?

Ukrepe smo razvrstili na kratkoročne, tj. tiste, ki jih lahko uvedemo brez spremembe zakonodaje, in bolj dolgoročne, ki jih je treba ustrezno domisliti, ker so kompleksni in zahtevajo spremembe zakonov. Stopnja absentizma v Sloveniji je ena najvišjih tako po številu dni bolniške odsotnosti kot po številu primerov. Zelo so se povečale tudi kratkotrajne odsotnosti. Z ukrepi želimo preprečiti zlorabe bolniškega staleža, ki se sedaj lahko dogajajo zaradi ohlapne zakonodaje.

Primož Lavre

Eden pomembnejših ukrepov je režim gibanja, ki ga zapiše zdravnik v zdravstveno dokumentacijo delavca in bi bil prek portala SPOT dostopen tudi delodajalcu. Prav je, da delodajalec ve, kje se v času bolniškega staleža delavec lahko giblje in kje ne. Pomemben je tudi laični nadzor nad začasno zadržanostjo od dela, ki ga je letos okrepil ZZZS.

Boste torej dali soglasje k spremembam pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih je nedavno predlagala skupščina ZZZS?

Seveda. O kratkoročnih ukrepih se bomo sicer še dogovorili na seji ekonomsko-socialnega sveta.

Imajo bolnišnice denar za izplačilo božičnice oziroma zimskega dodatka v višini 639 evrov? Zanje je to precejšnje breme, ki ga niso načrtovale. Bo zagotovljen ustrezen vir?

Seveda je treba bolnišnicam za vsako dodatno izplačilo zagotoviti sredstva in ta sredstva bodo zagotovljena iz proračuna.

Prihaja sezona nadležnih virusov. Je vaša ekipa na ministrstvu cepljena proti gripi?

Na ministrstvu za zdravje bomo organizirali cepljenje proti gripi za zaposlene, je pa odločitev za cepljenje stvar vsakega posameznika. Cepljenje proti gripi se sicer šele začenja. Še posebej je priporočljivo za ranljive skupine prebivalstva, kot so na primer kronični bolniki in starejši, pri katerih je večja verjetnost za težji potek bolezni in z njo povezanih zapletov. Cepljenje proti gripi je pri nas kar dobro utečeno, NIJZ tudi letos izvaja močno kampanjo, da prebivalke in prebivalci lahko dobimo vse potrebne informacije.

Da se boste po koncu mandata vrnili na Inštitut za ekonomska raziskovanja, ste pred časom že dejali. Se boste pred tem pridružili možu, od lani je veleposlanik v Madridu?

Mož je v Madridu od januarja letos. Verjetno se mu bom pridružila, a bom delala tudi na raziskavah v okviru inštituta. Podobno kot pri prejšnjih moževih misijah v tujini.

Torej delo od doma?

Odvisno od tega, kako se bom dogovorila z delodajalcem.

Iz odločanja vlade o moževem veleposlaniškem imenovanju ste se izločili. Najbrž pa se niste »izločili« iz njegovega odločanja o veleposlaniškem mestu?

Mož sedaj ni prvič veleposlanik; bil je že vodja misije v Združenem kraljestvu.

V naši družini se o takšnih odločitvah dogovorimo skupaj in želim si, da bi bilo v vsaki družini tako. Tudi o tem, ali naj sprejmem položaj ministrice, smo se pogovorili in odločitev sprejeli skupaj. Absolutno se pri takih odločitvah ne želim »izločiti« – in tudi moj mož ne.

Pogostokrat vas vidimo v družbi s predsednikom vlade Robertom Golobom. Kaj če vas bo vendarle skušal zadržati v svoji vladi in s tem v Ljubljani?

To pa bomo še videli. Najprej so na vrsti volitve, potem bomo videli, kako naprej.

Saj veste, ni lahko dobiti nekoga, ki je pripravljen zagristi v ta resor.

Pa sva se vrnila na začetek intervjuja (smeh). Lahko le ponovim: resor je izjemno zahteven. S tem se očitno oba strinjava.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.