Spominska slovesnost se je začela s procesijo od vhoda na 30 hektarjev veliko posestvo do Orlovega vrha, skozi napis "Bog, Narod, Domovina", kjer je bila ob kapelici Marije Pomagaj, spomenikom žrtvam povojnih pobojev in portretom domobranskega generala Leona Rupnika maša pred nekaj sto ljudmi.
"Počaščen sem, da sem tukaj, kjer slavimo 70. obletnico eksodusa številnih Slovencev, ki so našli novo življenje po številnih delih sveta. Tudi sam sem šel čez Alpe v Avstrijo kot najmlajši devetmesečni član naše družine oziroma so me nosile tri sestre," je dejal župnik iz Elyrie v Ohiu Frank Kosem, ki se je rodil leta 1944 v Dolu pri Ljubljani in že 20 let vodi spominske maše na Pristavi.
Kosem se dogodkov takoj po vojni ne spominja, ampak jih pozna od pripovedovanja staršev in sester. "Ljudje, ki so šli iz Slovenije, so imeli globoko ukoreninjeno kulturno zavest, katoliško in družinsko tradicijo. Sam sem tudi med pridigo vzpodbujal predvsem mlade, naj sprašujejo stare starše in starše, da zgodba ne bo pozabljena."
Na vprašanje, ali je pomiritev med Slovenci sploh možna, je Kosem odgovoril, da kot duhovnik verjame, da je možna. Vendar pa je najprej potrebna resnica. "Priznajmo napake in grehe in naj gre okrevanje naprej, vendar pa je potrebna resnica. Kot kristjani lahko oprostimo in gremo naprej, kar je del frančiškanske duhovnosti. Vendar pa nas lahko odreši le resnica," je povedal Kosem, katerega 18-letni brat je bil leta 1945 usmrčen skupaj z drugimi domobranci.
Njegovi sestri Zofija Kosem in Mary Celestina, ki sta bili leta 1945 stari 17 oziroma 15 let, pravita, da je družina pobegnila, ker so dobili namig, da bo oče ustreljen. Čeprav je po besedah Zofije partizanom dajal denar, pa je bil pred njimi kot premožen kmet in edini mesar od Litije do Domžal najbolj varen tistih 100 dni, ko so ga Nemci zaprli v Begunjah. Zato, ker je partizanom dal denar.
"Ponoči smo se bali, ker so prihajali partizani, podnevi pa smo se bali Nemcev, ki so nam nemudoma po okupaciji med drugim zaplenili avtomobil," je dejala Mary Celestina. Skupaj s sestro in bratom so ji prišle solze v oči, ko se je spomnila usode 18-letnega brata, ki so ga skupaj z drugimi domobranci Angleži iz Avstrije poslali v Jugoslavijo.
"O Sloveniji smo dobro informirani, saj smo naročeni na Družino in poslušamo radio Ognjišče. Vidimo, da je še veliko krivic. Slovenija je bogata in bi lahko hitreje napredovala, vendar pa od leta 1991 nekako stoji na mestu. Ampak resnica mora priti na dan. Še danes ne vemo, kje je pokopan naš brat," pravi 87-letna Zofija.
O potrebi po soočenju z resnico je govorila tudi predsednica Pristave Mary Ann Vogel. "Spominjamo se domobrancev, ki so umrli med vojno in po vojni ter tistih, ki so šli v begunska taborišča. To delamo, da se ne pozabi, kar se je dogajalo, saj ne smemo dovoliti, da se zgodovina ponovi. Mladim skušamo razložiti, kaj vse so njihovi predniki prestali, ko so pustili vse za seboj in začeli novo življenje v Ameriki brez vsega. S tem grdim delom zgodovine se je potrebno soočiti," je dejala Voglova.
Po njenem mnenju je najbolj pomemben odkrit pogovor vseh strani o tem, kar se je dogajalo med vojno in po vojni. "Priznati je potrebno, da je bilo veliko ljudi pobitih in pregnanih in vprašati, zakaj? Slovenci smo ponosni na državno neodvisnost, vendar se tukaj še vedno zgrozimo, ko gledamo prvomajske parade v domovini in podobne manifestacije, ki pravijo, da se iz preteklosti nismo veliko naučili."
Vendar pa Voglova, katere družina izhaja iz Koroške in Dolenjske pravi, da skušajo na Pristavi premostiti razlike med Slovenci in biti ena kultura oziroma skupina. Omenila je redno kulturno izmenjavo s Slovenijo in dejala, da je Pristava eden najlepših krajev za Slovence v ZDA, saj imajo glasbo, jezik, letovišče, prostor za prireditve, šport, zabavo in druženje.
Na Pristavo prihajajo tudi mladi. "Vsako leto se spomnimo mrtvih in beguncev pred težavami v svoji domovini. Razlagajo nam, kar je bilo, zakaj so odšli, čeprav ne povedo vseh podrobnosti. So stvari o katerih nočejo govoriti," je dejala Monika Zalar, ki je Slovenijo prvič obiskala po koncu jezikovne šole v starosti 15 let.
"Vedno mi je bilo všeč in bi rada ostala dlje. Življenje v Sloveniji je bolj sproščeno. Imate več časa za uživanje življenja, za kavico, za sladoled, da ste s prijatelji in družino. V ZDA smo vedno z nečim zaposleni," je povedala Zalarjeva, ki meni, da je potrebno za vsako zgodbo slišati obe plati.
Slovensko Pristavo so v vinorodnem okolišu nedaleč od Clevelanda leta 1961 postavili Slovenci, ki so se po drugi svetovni vojni umaknili pred komunisti. Postavili so dvorano, poimenovano po nekdanjem zveznem senatorju slovenskega rodu Franku Lauschetu, ki je bil sicer demokrat, vendar obenem odločen nasprotnik komunizma.
Na Pristavi je tudi počitniško naselje s hišicami in bazenom, tam pa danes potekajo prireditve, ki se jih udeležujejo predvsem bolj konservativni Slovenci okrog Clevelanda, pa tudi drugi.