V Sloveniji ne more biti manj svobode tiska kot drugod v Evropi

Kot sem povedal na okrogli mizi, sem v Reporterju napisal članek o tem, da je Roman Jakič kot kandidat za obrambnega ministra prejel elektronsko pismo državnega uradnika Klemena Grošlja, v katerem mu ta piše o ustreznosti kadrov na ministrstvu za obrambo, vključno s Slovensko vojsko in Obveščevalno varnostno službo. V njem mu je svetoval, kateri so po njegovem dobri in katere bi bilo treba zamenjati, kar lahko razumemo, kateri kadri so politični neprimerni. Objava informacije vključno s fotografijo se nam je zdela primerna za objavo iz več razlogov, pri čemer smo se vprašali, kdo je komu pisal, kaj in kje.

Kdo: Roman Jakič je javna oseba, je dolgoletni politik, poslanec, zdaj obrambni minister. Klemen Grošelj je prav tako javna oseba, v času Pahorjeve vlade je bil šef kabineta ministrice za gospodarstvo Darje Radić, ki je bila tudi podpredsednica stranke Zares, zdaj je zaposlen na Uradu za intelektualno lastnino, omenjal se je tudi kot možni obrambni minister. Gre za komunikacijo in tudi za zanimivo povezavo med dvema javnima osebama.

Kaj: Vsebina pisma so bile javne zadeve. Roman Jakič si ni dopisoval z ženo ali otrokom, prav tako ne z zdravnikom, vsebina ni zadevala zasebnih stvari, ampak javne zadeve: kaj naj bi on počel kot obrambni minister in na obrambnem ministrstvu.

Kje: Roman Jakič pošte ni prebiral doma v stanovanju niti v parlamentu na stranišču, ampak v poslanskih klopeh, torej na javnem kraju.
Novinarski kodeks dovoljuje, da novinar oziroma uredništvo sama presodita, kdaj javni interes pretehta nad spoštovanjem posameznikove zasebnosti. Če dve javni osebi komunicirata o javnih zadevah na javnem kraju, interes javnosti pretehta njuno zasebnost!

V nadaljevanju sem opisal, kako so v podobnih primerih poročali v drugih članicah EU ter pokazal nekaj člankov. V Italiji je konec leta 2011 dnevnik Repubblica objavil fotografijo vsebine listka, ki ga je mandatarju Mariu Montiju poslal Enrico Letta, poslanec Levih demokratov, v katerem se mu je ponujal za ministra. http://www.repubblica.it/politica/2011/11/18/foto/enrico_letta_il_biglietto_per_monti-25219958/1/

Drugi primer je objavljena fotografija sporočila, ki ga je Silvio Berlusconi poslal svojima poslankama in ju med sejo parlamenta vabil na kavo.
http://www.repubblica.it/politica/2011/11/23/foto/tutti_i_bigliettini_in_parlamento-25468770/20/

Tretji primer je iz Velike Britanije, kjer je Telegraph leta 2009 objavil fotografijo dokumenta, ki ga je v rokah nosila državna sekretarka Hazel Blears, medtem ko je hodila po Downing Streetu. Iz fotografije je razvidna tudi vsebina dokumenta, iz članka pa, da so take zgodbe večkrat objavili. http://www.telegraph.co.uk/news/politics/labour/5193878/Hazel-Blears-blunders-by-revealing-expenses-statement-in-Downing-Street.html

Slovenija je članica EU, zato sem poudaril, da ne more biti v Italiji in Veliki Britaniji več pravice do zasebnosti kot v Sloveniji oziroma v Sloveniji ne more biti manj svobode tiska kot v drugih članicah EU. Ne nazadnje na koncu vseh sporov odloča Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer veljajo enotna merila za vse države.

V skladu z razsodbami tega sodišča je razsojala tudi slovenska sodnica, ki je zavrnila zahtevo Romana Jakiča za umik članka iz Reporterja. Sodnica je presodila, da je svoboda izražanja ustavna kategorija in da je bila objava članka na spletnem Reporterju v interesu javnosti, pri svoji presoji se je sklicevala tudi na več odločb Evropskega sodišča za človekove pravice v podobnih zadeva.

Prebral sem, kako je sodnica utemeljila svoj sklep v tej zadevi in pri tem dobesedno citiral nekatere odlomke, ki sem ji navajal že pri članku Roman Jakič izvisel! Sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za umik članka:
http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/roman-jaki%C4%8D-izvisel-sodi%C5%A1%C4%8De-zavrnilo-njegovo-zahtevo-za-umik-%C4%8Dlanka/15341

Izrazil sem prepričanje, da njegova pritožba ne bo uspešna, saj tudi prizivno sodišče ne more ugotoviti, da Slovenija ni članica EU in da zanjo ne veljajo evropski standardi.

Na koncu sem izrazil protest in ogorčenje, ker je državni zbor odvzel akreditacijo fotoreporterju Janiju Božiču, saj je s tem kršil lastna pravila. Pogoji za delo predstavnikov medijev v DZ v zadnjem odstavku drugega poglavja določajo dvostopenjski postopek pri odvzemu akreditaciji, ki ga je generalna sekretarka kršila.

Če je Božič kršil te pogoje, potem je storil prekršek, za katerega bi moral dobiti opomin, ker pa so iste Pogoje kršila tudi najvišji predstavniki DZ, je to škandal. Škandal zato, ker gre za DZ kot najvišje telo v državi.
Na mojo razpravo se je odzvala Prelesnikova, ki je izjavila, da je Božič večkrat kršil te pogoje, saj naj bi večkrat fotografiral v času ali na kraju, kjer to ni bilo dopustno. Zato naj bi mu že pred tem izrekli opomin. Kot je pozneje odgovorila, naj bi mu izrekli ustni opomin, o čemer naj bi obstajal uradni zaznamek.

Zanimivo, Jani Božič namreč nič ne ve o tem, sploh pa bi najbrž moral poleg uradnega zaznamka obstajati podpis, da ga je res prejel. Generalna sekretarka je celo navrgla, da naj Božič dokaže, da ni dobil ustnega obvestila. Halo, Pravna fakulteta, kako lahko pri vas diplomirajo ljudje, ki ne vedo, da je vedno treba nekomu dokazati krivdo, ne pa obdolžencu nedolžnost?
Sicer pa je bilo na razpravi slišati neverjetno veliko obtožb Janija Božiča, ki ga na okrogli mizi ni bilo, ker so mu odvzeli akreditacijo. Etično bi bilo, da bi ga prihodnjič povabili na sejo, kjer govorijo o njem. Bilo je namreč veliko govora o (novinarski) etiki.