Kot je 12. maja ob razglasitvi nacionalnega dne navedla vlada, je komunistično nasilje na ozemlju Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov, v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin pa je prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije. Za nacionalni dan pa so izbrali datum, ko so leta 1942 partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorili 49 oseb romske in štiri slovenske narodnosti, med žrtvami pa je bilo tudi 24 otrok.
Partizanski pokol Romov pri Ljubljani: izkopali so ostanke 53 ljudi, med žrtvami tudi otroci
Razglasitev 17. maja za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja je sprožila različne odzive. Predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob je v odzivu zapisal, da bomo očitno morali imeti "9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica". V stranki Levica menijo, da poskušajo stranke desnice s to potezo zaplesti prebivalce v večne kulturne boje in v večne prepire o letih 1945 in 1991, ker s tem zakrivajo, da nimajo nikakršnega interesa reševati dejanskih problemov današnjega dne.
Zgodovinar in nosilec katedre za sodobno zgodovino na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete Božo Repe pa meni, da pri vladni odločitvi ne gre za iskreno spominjanje na kakršne koli dogodke v zvezi z vojnimi poboji. Repe odhajajoči vladi očita ideološko borbo s preteklostjo, ki da je v resnici poskus preusmeritve pozornosti od dogajanja v Sloveniji.
Pri tem je potegnil vzporednico z državno proslavo pred dnevom upora proti okupatorju, kjer je vlada z izbiro Male gore nad Ribnico po njegovem mnenju skušala "zamenjati Osvobodilno fronto". Repe tudi meni, da bo s tem dejanjem vlade še manj upanja oz. bo še težje doseči soglasje glede naše preteklosti.
