V najbolj branem hrvaškem političnem tedniku, Novo 7 dnevno (dobi se ga tudi v Sloveniji) je ravnokar izšel članek o postavitvi spomenika največjemu morilcu v zgodovinih slovenskega in hrvaškega naroda. Njegova vsebina je naslednja:
Eden najbolj tragičnih koncev bleiburškega križnega pota Hrvatov je v Kočevskem rogu. To je velika, nenaseljena planota v jugovzhodnem delu Slovenije, ki jo v največji meri pokriva pragozd. V njej so kraška brezna, v katerih so komunisti po Titovih direktivah v maju in juniju 1945 pobili dve sto tisoč ljudi, med njimi največ Hrvatov (domobranov, civilistov in ustašev) in Slovencev.
Poboje je organizirala slovenska VOS, ki ji je načeljeval Ivan Maček Matija. Ta je tudi sicer – po vseh razpoložljivih virih – največji krvnik Slovencev v njihovi poznani zgodovini. Tito je ukazal, Ivan Maček Matija, šef Ozne za Slovenijo pa logistično organiziral poboj 200 000 ljudi, v največji večini je šlo za vrnjene žrtve iz pliberškega polja. Med njimi so bili Hrvati in Slovenci v večini.
Navajamo tragično izpoved enega od likvidatorjev, ki je še živ, a ga je usoda pobitih spremljala celo življenje. V sanjah so se mu namreč mrtvi vračali, v zadnjih podrobnostih njihovega konca, kot ga je le sam – likvidator – lahko videl: »Naslednjič sem se ustrašil tega, kar bi me lahko čakalo onkraj. Neke noči sem sanjal, da sem sprožil. Toda krogla me ni zadela v sence, ampak v tilnik.
Padal sem v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala postava še ne odraslega fanta iz Šentvida. Njegov lik se mi je vtisnil globoko v možgane, tja nekam med oči in zavest. Bil je zadnji na vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo.
Preden sem ga ustrelil, je klečaje tiho ječal. V jami je brez besed počasi legel name in nisem se mogel premakniti, ko mi je njegova kri, pomešana s solzami, iz luknje na čelu, velike za palec, tekla v usta. (…) Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot to lahko povem. Vem, kako bo potem, in vem, da mi je vsak dan bližje. Tam me čaka on.« Nesrečni ubijalec še pove, da ima usta zavezana za vedno.
Ivan Maček - Matija je do smrti namreč hranil dva spiska. Eden je približen seznam pobitih, drugi pa seznam tistih, ki so pobijali. Ta je strahovito natančen. Tako so Maček in partija vsa povojna desetletja lahko razpolagali ne samo z dušami (in identiteto) pobitih, temveč s telesi (in usodo) tistih, ki so se v imenu njihove rdeče zvezde toliko izpostavili. To je največji zločin jugokomunizma, ki je zaznamoval generacije še danes živečih.
Ob petisedemdsetletnici ustanovitve t.i. antiimperialistične fronte, je dobil Ivan Maček Matija svoj spomenik v Kočevskem rogu. To je podobno, kot če bi Slobodanu Miloševiću postavili obeležje v Vukovarju, ali Adolfu Hitlerju spomenik v Dachavu. Komunisti so si izmislili tudi »dan boja proti okupatorju«. Sledeč paktu Hitler –Stalin so bili ob začetku agresije na Jugoslavijo 6. aprila 1941 namreč vsi v zavezništvu s silami osi.
Prvo praznovanje 1. maja (leta 1941) so uvedli nacisti, Francija pa je vojaško kapitulirala tudi zato, ker so komunisti onesposobili tovarne orožja in vojne tehnike. Šef francoske komunistične partije Thores se je tako znašel brez državljanstva.
Na prostoru nekdanje Jugoslavije pa komunisti laž preoblačijo v resnico: v Sloveniji gredo celo tako daleč, da najhujši kriminalci dobivajo javne spomenike.
