Ustavno sodišče (US) je na zahtevo upravnega sodišča odločilo, da so nekateri členi zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kolikor se nanašajo na sodnike, in izpodbijani člen zakona o sodniški službi v neskladju z ustavo, je na ustni razglasitvi ustavne odločbe povedal predsednik US Jože Tratnik. DZ mora neskladje odpraviti v šestih mesecih.
V neskladju z ustavo so četrti odstavek 5. člena zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kolikor se nanaša na sodnike, drugi odstavek 10. člena v zvezi s prilogo 3 zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kolikor se nanaša na sodnike, in četrti odstavek 44. člena zakona o sodniški službi.
V neskladju z ustavo je bil po ugotovitvi ustavnega sodišča tudi tretji odstavek 25. člena zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kolikor se je nanašal na sodnike. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu, je pojasnil Tratnik.
Drugi in četrti odstavek 3. člena, četrti odstavek 3.a člena, tretji odstavek 23. člena, drugi odstavek 48. člena in drugi stavek četrtega odstavka 49.c člena zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kolikor se nanašajo na sodnike, ter tretji odstavek 22.b člena in četrti odstavek 22.f člena tega zakona po ugotovitvi ustavnega sodišča niso v neskladju z ustavo.
Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno, razen glede četrtega odstavka 5. člena zakona o sistemu plač v javnem sektorju, glede katerega je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Miroslav Mozetič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Marta Klampfer je dala pritrdilno ločeno mnenje.
Bistvene razloge za odločitev o ustavnosti izpodbijanih določb je predstavil sodnik poročevalec Ernest Petrič. Ustavnopravna enakovrednost sodne oblasti v primerjavi z zakonodajno in izvršilno oblastjo zahteva, da se položaj sodne oblasti in sodnikov kot nosilcev te oblasti obravnava in ureja primerljivo z drugima vejama oblasti. S tem so zagotovljeni tudi neodvisnost sodnikov ter integriteta in dostojanstvo sodne oblasti kot take. Zahteva po enakovrednosti posameznih vej oblasti predpostavlja tudi primerljivo plačilo po statusu medsebojno primerljivih funkcionarjev različnih vej oblasti, je pojasnil Petrič.
Razlike v plačnih razredih med najnižje uvrščeno funkcijo okrajnega sodnika in najnižje uvrščeno funkcijo poslanca oziroma ministra, kot so določene v izpodbijani zakonski ureditvi, so z vidika ustavne zahteve po ustavnopravni enakovrednosti vseh treh vej oblasti, nesprejemljive. Prav tako je z vidika načela delitve oblasti nedopustno, da je plačni razred funkcije vrhovnega sodnika izenačen s plačnim razredom funkcije najnižje uvrščenega poslanca, so v odločbi zapisali ustavni sodniki.
Po njihovem mnenju je treba upoštevati, da gre za funkcionarje različnih vej oblasti, z različnimi, a enako pomembnimi pristojnostmi v sistemu delitve oblasti. Glede na navedeno je ustavno sodišče odločilo, da je izpodbijana ureditev o plačnih razredih sodnikov v neskladju z ustavnim načelom delitve oblasti, je pojasnil Petrič.
Zakonske določbe v zvezi z očitki o znižanju sodniških plač je ustavno sodišče presojalo z vidika skladnosti z načelom neodvisnosti sodnikov iz 125. člena ustave. Iz tega ustavnega načela izhaja namreč tudi varstvo sodnikov pred znižanjem njihove plače v času opravljanja funkcije. Kot je pojasnil Petrič, ne more biti varovana samo sodnikova osnovna plača, temveč tudi dodatki k plači, ki pomenijo stalni del sodnikove plače. Navedeno pa pomeni, da je zagotovljeno varstvo sodnikove plače kot vsote njenih stalnih delov; torej sodnikove plače kot celote.
Iz 125. člena ustave izhaja tudi prepoved znižanja sodniških plač, ki bi bilo posledica dokajšnjega padca njihove realne vrednosti. Zato mora zakonodajalec predvideti ustrezne mehanizme, ki bodo to preprečevali. Izpodbijana določba o usklajevanju sodniških plač, ki veže dejansko uskladitev sodniških plač na vsakokratni dogovor strank kolektivne pogodbe za javni sektor, takšnega varstva po mnenju US ne zagotavlja. Zato je v neskladju s 125. členom ustave.
V neskladju z načelom sodniške neodvisnosti pa je bila tudi zakonska ureditev o dodatku za delovno dobo, ker zakonodajalec ni zagotovil, da zaradi znižanja tega dodatka ne bi moglo priti do dokajšnjega znižanja realne vrednosti sodnikove plače. Ustavno sodišče ni presojalo veljavne ureditve dodatka za delovno dobo, ker je predlagatelj ni izpodbijal. Vendar opozarja zakonodajalca na ustavno spornost šestega odstavka 23. člena novele zakona o sistemu plač v javnem sektorju z vidika 125. člena ustave.
Pri urejanju sodniških plač mora zakonodajalec upoštevati zahtevo po nezdružljivosti sodniške funkcije z opravljanjem drugih funkcij oziroma dejavnosti, ki izhaja iz 125. člena ustave. Vendar pa ta določba ustave ne zahteva, da bi moralo biti plačilo, ki pomeni nadomestilo za to nezdružljivost, izraženo kot poseben del plače sodnikov. Ker je odmeno za nezdružljivost zakonodajalec upošteval v osnovni plači, zatrjevana neustavnost ureditve sodniških plač ni podana, so ugotovili ustavni sodniki.
Tudi zakonska ureditev o nagrajevanju redne delovne uspešnosti sodnikov in delovne uspešnosti sodnikov za povečan obseg dela ni v neskladju z ustavo. Prav tako niso podane zatrjevane neustavnosti zakonskih določb v zvezi z ureditvijo postopka izdaje posamičnih odločb o plačah.
Ustavno sodišče je glede vseh zakonskih določb, za katere je ugotovilo, da so v neskladju z ustavo, izdalo ugotovitveno odločbo. Ugotovljene neustavnosti so namreč takšne narave, da ne omogočajo razveljavitve izpodbijanih določb. Ustavno sodišče je za odpravo ugotovljenih neustavnosti določilo rok šestih mesecev.
Po Petričevih besedah je ustavno sodišče v odločbi posebej opozorilo, da bosta morala predlagatelj zakona in zakonodajalec v postopku sprejemanja zakona zaradi odprave ugotovljenih neustavnosti zagotoviti sodelovanje sodnikov, saj gre za zakonsko ureditev, ki ureja njihov položaj.