Posebna zgodba so dolgovi, ki jih ima T-2 do bank. Gre za 124 milijonov evrov posojila, ki ga je konzorcij bank pod vodstvom NLB (tukaj so še NKBM, Banka Celje, Hypo banka in LHB) dodelil T-2, ko je ta gradil sporno optično omrežje.
Svoje posojilo so banke zavarovale z vpisom zastavne pravice nad fizičnim projektom, ki ga je gradil T-2 in ki bi bil de facto sklenjen z vpisom v tri različne registre (na Ajpesu, Gursu in v zemljiški knjigi). Zavarovano posojilo bank je bilo v postopku prisilne poravnave prijavljeno kot ločitvena upniška pravica. To pomeni, da bi morali bankam kljub določilom v sprejeti prisilni poravnavi povrniti celotno posojilo.
Zadeve pa so šle drugače. Dela na optičnem omrežju niso bila sklenjena, tako da tudi zavarovanje bank iz tega naslova ni bilo vredno vseh 124 milijonov. Izdelana je bila ocena, po kateri so bili predmeti zavarovanja ob začetku prisilne poravnave vredni samo 55 milijonov evrov (v tolikšni meri so bila dela zaključena). To pomeni, da so banke kot ločitvene upnice lahko nastopile samo za ta zavarovani znesek, ki ga morajo dobiti v celoti nazaj.
Preostalih 70 milijonov evrov, ki zaradi »nedokončanih del« ni bilo zavarovanih, pa se je znašlo v masi navadnih terjatev in bilo zato podvrženo pravilom prisilne poravnave. Banke bodo torej, tako kot ostali upniki, pri omenjenih 70 milijonih deležne povračila v višini 44 odstotkov (okoli 30 milijonov) vrednosti.
VEČ V TISKANI IZDAJI