Najprej je bilo ogrevanje z opozorilom predsednika stranke Janeza Janše, da razmere pred volitvami kažejo na tesen izid in da se bo treba za glasove boriti do zadnjega preštetega glasu. Po njegovem se volivci ne zavedajo dovolj, kako odločilen bo njihov glas. Zbranim je še povedal, da se ne more strinjati s tistimi, ki govorijo o volitvah kot »zadnji bitki generacije,« kajti zgodil se bo drugačen scenarij. Prišlo bo do zadnje bitke nasprotnikov ter do naslednje zmage za stranko SDS.
Da bi svoje prepričanje v zmago zabetoniral v glavo privržencev, jih je začel spodbujati s stopnjujočim vprašanjem: »Vprašam vas, za koga bomo zmagali?« Na še dvakrat ponovljeno vprašanje: »Za koga?,« so mu vedno glasneje odgovarjali: »Za Slovenijo!«
Se je ob tem glasnem poveljevanju, ki je spominjalo na urjenje v vojski, kdo od zbranih v dvorani še zmogel vprašati, čemu je vse to potrebno? Ob takšnem, za današnji čas preživetem gromovniškem govoru, se namreč vsak običajen volivec, če ima le še količkaj zdrave kmečke pameti, vendarle vpraša, zakaj je tak cirkus, kjer se na srečo ne poka z bičem, ampak zato toliko bolj z jezikom, sploh potreben. Le kje je mogoče doživeti nekaj podobnega?
Pri Orbanu, Putinu, Trumpu? Morda je kdo ob tem povrtal po spominu. Podoben način prepričevanja zbrane množice je uporabljal že Slobodan Milošević na mitingu resnice v rajnki Jugoslaviji: »Želim, da vam kažem. Ne čujem dobro! Ne čujem dobro, al želim, da vam odgovorim, na ono što tražite!«
