V Hudi jami: »Stali smo pred ogromno belo gmoto … Pred množico še nerazpadlih trupel.«

Do grobišča v Barbarinem rovu so se rudarji prebili 71. delovni dan, 3. marca leta 2009. Da bi prišli do žrtev, so morali porušiti enajstih pregrad iz (armiranega) betona, opeke, jalovine, ilovice, lesa … Zakaj so žrtve Hude Jame hudodelstvo zoper človečnost?

Po obvestilu rudarjev, da so v prehodnem rovu naleteli na človeške ostanke, ostanke obutve in oblačil, so 3. marca na ta kraj prišli kriminalist Milan Vogrinc, vodja policijske akcije Sprava Pavel Jamnik, Mitja Ferenc, vodja evidentiranje in sondiranja prikritih grobišč, Marko Štrovs vodja službe za vojna grobišča, in snemalec Jože Jagrič.

Ekipo je v notranjosti vodil Mehmedelija Alić, ki je prebil zadnjo pregrado. Jamnik, Ferenc in Alić so takole opisali prvi pogled na nepredstavljivo množico trupel: »Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir, ki so nas ločile od žrtev, smo končno stali pred njimi. Stali smo pred ogromno belo gmoto, ki ji nismo videli konca. Pred množico še nerazpadlih trupel. Na desetine jih je bilo, ki so bili pobiti v rovu in zabetonirani. Ko smo se sklonili, smo z grozo ugotovili, da nismo naleteli zgolj na kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 64 letih. Naleteli smo na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, ušesa. Bili so dobesedno prepleteni drug z drugim. Kot v skupinskem množičnem krču. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. To, kar smo videli, preprosto nismo znali poimenovati.«

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.