In te samokritike v Evropski komisiji – kdorkoli že se je oglašal v njenem imenu v teh dneh – niso bili sposobni ali niso hoteli izreči.

Naj spomnimo: v opomniku je pisalo, naj Jourova »poišče priložnost, da preveri stališča predsednika ustavnega sodišča o novem zakonu o RTV Slovenija«.

Takratni predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto, ki se je sestal z Jourovo, se je drugače kot komisija jasno odzval: »Da je pred srečanjem komisarka oziroma

Evropska komisija o možnosti takega pogovora o odprti zadevi vendarle razmišljala, čeprav je to namero kasneje opustila, tudi sam ocenjujem za graje vredno, saj je v nasprotju s temeljnimi postulati načela pravne države, vključno z načelom delitve oblasti.« 

Iz Bruslja smo slišali le omalovaževanje njihove polomije. Nič graje vrednega. Sporočili oziroma pojasnili so, da so tovrstni opomniki namenjeni zgolj za interno uporabo in ne odražajo stališč Evropske komisije.

Saj to je ravno problem: ker so ga imeli za internega (in interno opomnik priznali za škandaloznega), ga tudi nikakor niso hoteli razkriti evropskemu poslancu Milanu Zveru. Kot se je izkazalo z odločitvijo Sodišča Evropske unije, opomnik ni le papir za interno uporabo. Morali so ga objaviti.

Pred dnevi je madžarski premier Viktor Orban na shodu v spomin na protisovjetsko in protirusko vstajo grmel proti EU, kot bi bila njegova država del ZSSR ali Putinove Ruske federacije.

Prav takšna ravnanja, kot je popolna nekritičnost do prihoda podpredsednice komisije v Slovenijo z opomnikom, ki nasprotuje temeljnim postulatom pravne države, vključno z načelom delitve oblasti (Accetto), lahko Orban in njemu podobni uporabijo za suverenistično spodnašanje evropske povezave.  

Ustavno sodišče in njihovi predsedniki in predsednice morajo iz te zgodbe potegniti spoznanje. V podobnih primerih je edino prav in dobro, da vabilo na pogovor s politiki – bodisi na nacionalni ali nadnacionalni ravni – preprosto zavrnejo.

Politiki imajo svojo agendo, bolj ali manj je oddaljena od nalog ustavnih sodnikov, ki oblast nadzirajo. V primeru, ko so ustavni sodniki imeli na mizi zakon o RTV Slovenija, se je to izkazalo. Graje vredno, a vendar lahko predvidljivo.