Na vprašanje, kako grozen je Dob, Urška odgovarja, da je ta kraj doživljala kot eno strašno črno luknjo, kot Bermudski trikotnik. »Na tistem kraju je zelo slaba energija, ki jo je težko opisati. Tistega črnega petka sem se spraševala, zakaj do zapora vodi tako krasen drevored. Pozneje sem izvedela, da je na mestu, kjer zdaj stoji zapor, bila posest. Njene lastnike, tudi več mladoletnih otrok, so pred nekaj desetletji grozljivo pobili.«
»Doslej sva se z Janezom morala vedno braniti sama. Odkar je odšel mož v zapor, pa je ogromno ljudi, ki so stopili v ospredje in na glas povedali, da imajo tega dovolj,« pravi Urška. »Dobila sem ogromno pisem, sporočil in elektronskih sporočil, tudi iz tujine. Sploh še nisem imela časa, da bi vse prebrala in se zahvalila. Podpora nama ogromno pomeni. Posebno zato, ker vidiš, da ti ljudje verjamejo. Tako je občutek, da se dogaja neka strašanska krivica, tudi lažje prenašati.« Prepričana je, da je »Janez obsojen, ker je politik. Če ne bi bil politik in če ne bi bil tako oster do tega, kar se mu zdi prav in kar narobe, danes ne bi bil v zaporu. Ko bi bil kak drug politik, ki bi znal tako jasno izraziti, kaj je prav in kaj narobe, pri tem pa bi imel tudi tako podporo ljudi, bi bil danes tudi on na Dobu.«
Urška za današnje Slovenske novice pripoveduje, da jo v tem času, ko je s skoraj triletnim Črtomirjem in Jakobom, ki je še dojenček, sama, najbolj boli krivica. Črtomir, ki bo avgusta dopolnil tri leta, zelo pogreša očeta. »Vedno ko se vidimo, se zelo težko poslovi. Rad bi, da bi šel tati z nami domov.« Doslej sta očeta skupaj obiskala trikrat. »Vedno, kadar grem k Janezu, gre Črtomir zraven. Običajno tudi Jakob. Za Črtomirja je vse to igra. Tudi ko je pri očetu, je to zanj igra. A se mu pozna očetova odsotnost. Ne razume besede zapor, še manj lahko razume, da človek, ki je nedolžen, ki nečesa ni storil oziroma se ne ve, kaj je naredil, gre v zapor. Kako naj mu razložim tako nelogično stvar, taki majhni otroci razumejo samo logične stvari.«
Ker je bil njen mož dvakrat predsednik vlade, je pogosta tarča medijev tudi sama. Prepričana je, da ni bilo naključje, da se niso kar neki ljudje začeli pogovarjati o tem, da ima Črt downov sindrom, ampak da je to nekdo zlonamerno širil. »Eno leto ni minil dan, da mi ne bi kateri od bolnikov rekel, kako je iz sebe, ker je ravno v slaščičarni poslušal, kako imam zlomljeno roko, ker me mož tepe. Naslednji dan sem poslušala, kako se govori, da sem v Vojniku na psihiatriji, ker sem delala samomor. Ogabno! Človek se govoricam o sebi še nekako nasmeji, ko gre za otroke, pa nikoli. Te vedno zelo prizadenejo.«
Kljub temu možu nikoli ni rekla, naj politiko zapusti: »To se mi zdi tako, kot bi on meni rekel, nehaj biti zdravnica. Ne bi šlo.«