Rušenje Janeza Janše z diskreditacijo in izločitvijo iz politične igre je pravi namen orožarske zgodbe, ki jo je sprožila panika ob premoči SDS.
Kakšen je namen razčiščevanja oziroma »razčiščevanja« orožarske afere oziroma trgovine z orožjem? Je mogoče trgovini z orožjem moč, kot pravijo v vladnih strankah, priti do dna? Dejan Verčič s Pristopa pravi, da gre za nadaljevanko, ki je enako dolgočasna, kot so domače televizijske nadaljevanke. »Za oboje pa ustvarjalci verjetno verjamejo, da zabavajo občinstvo. Čeprav je to že zdavnaj odšlo drugam.«Orožarska zgodba je za Matevža Tomšiča (Fakulteta za uporabne družbene študije) ena od stalnic slovenskega političnega prizorišča, saj se s podobnimi poudarki vleče že vse od začetka 90. let prejšnjega stoletja. Vsake toliko časa se pojavijo »priče« ali »dokazi« o silnih nepravilnostih ali celo nezakonitostih, ki naj bi se pri tem dogajale.
Tarča Janez Janša
Tomšič ne izključuje tega, da se v trgovini z orožjem ni nihče od vpletenih tako ali drugače okoristil. Zaradi okoliščin, v katerih te transakcije niso mogle potekati drugače kot na podlagi gotovine, je prav možno, da si je kdo od tistih, ki so bili pri koritu, kaj prisvojil. »Vendar je tarča teh obtožb jasna in vselej ista – to je vodja največje opozicijske stranke in obrambni minister v času osamosvajanja Janez Janša. Njega poskušajo njegovi nasprotniki na ta način diskreditirati in s tem izločiti iz politične igre.
Vendar jim do sedaj ni uspelo ničesar konkretnega dokazati, kljub temu da smo lahko prepričani, da so si to intenzivno prizadevali. Tudi sedaj, ko so sprožili silovito medijsko kanonado, ta ni ponudila česarkoli prepričljivega – t. i. priče, ki naj bi ga obremenile, so se same izkazale kot zelo neverodostojne, takšne pa so tudi besede, ki jih izrekajo.«
Panika zaradi premoči SDS
Tudi Gregor Virant, predsednik Zbora za republiko, je prepričan, da gre za politično obračunavanje z Janezom Janšo. Razlog je »panika, ki jo povzroča premoč SDS na javnomnenjskih lestvicah.« Za zgodovinarja Staneta Grando je afera trgovina z orožjem »resnično zgolj in samo afera«. Ljudje se do nje opredeljujejo ideološko. Je zgolj in samo sredstvo v političnem boju, katerega namen je moralno umazati političnega nasprotnika. Je orožje v boju za politično neopredeljene. V bistvu je to boljševiška metoda, v kateri je bilo politično drugačno vse, le človek ne. »Saj se še spominjamo, da so najbolj vztrajne politične nasprotnike, če jih niso ubili, zapirali v norišnice.«
Mihael Brejc, dolgoletni podpredsednik SDS, zdaj predsednik sveta Inštituta dr. Jožeta Pučnika, razlog za afero vidi samo v politiki. Govorice in namigovanja o velikih zneskih, ki naj bi jih v trgovini z orožjem posamezniki dali v žep, se namreč pojavijo v medijih vsake toliko časa, državni organi pa doslej zoper domnevne trgovce z orožjem niso sprožili nobenega postopka. »SDS je bila po javnomnenjskih raziskavah krepko v vodstvu, vladajoča stran pa ni našla drugega sredstva kot grobo diskvalificiranje predsednika SDS Janeza Janše.«
Vrtanje v skupinske spomine rojeva nove travme
Ali naši sogovorniki verjamejo, da je trgovini z orožjem mogoče, kot pravijo v vladnih strankah, priti do dna? »Ni lepih vojn. Vse imajo tudi svoje senčne in temne plati. Tako kot dvomim o koristi vrtanja v spomine in pozabe posameznikov, sodim, da vrtanje v skupinske spomine in pozabe prej rojeva nove travme, kot pa osvobaja,« opozarja Verčič. »Imeli smo pamet in srečo, da smo z jugoslovanske ladje norcev pobegnili varno in brez velike škode, za kar bi morali biti srečni in hvaležni. Predvsem pa bi že bil čas, da se namesto s padanjem in dnom začnemo ukvarjati z vprašanjem, kako se lahko spet poberemo in v družbo vrnemo rast in razvoj.«
Tomšiču se zdi pomembno, da so bile stranke tranzicijske levice – sicer v različnih pojavnih oblikah – na oblasti večino poosamosvojitvenega obdobja. Imele so v svojih rokah vse vzvode, da bi tej zgodbi prišle do dna in da bi sankcionirale tiste, ki so domnevno ravnali nezakonito. Razloga, da tega niso storile, sta lahko po njegovem le dva: da Janši dejansko ni mogoče ničesar dokazati ali pa so bili poleg njega vpleteni še visoki predstavniki levega tabora, tako da bi »razkritje resnice« kompromitiralo tudi njih.
Virant se s tem strinja. Orožarske zadeve so bile v preiskavi dolga leta in to v času, ko so imele stranke sedanje koalicije škarje in platno na policiji in tožilstvu v svojih rokah. »Zgodba je pravnomočno končana, spodobilo bi se, da se tudi insinuacije končajo. Zaradi higiene pa bi bilo prav, če vsi, ki so imeli v tistem času v rokah vzvode odločanja, razkrijejo svoje osebno premoženje in njegov izvor. Politiki pomladne opcije so to že storili.«
VEČ V TISKANI IZDAJI