Golobičevo omrežje je začelo nastajati v časih, ko se je Kresalova še igrala s punčkami, v intervjuju za Reporter pravi predsednik SDS Janez Janša. Pahorja je po njegovem težko jemati resno, ker ni stvari, ki je ne bi obljubil, ni stvari, ki je ne bi napovedal, in ni stvari, s katero se še ni pohvalil. Janša meni, da bi se lahko Slovenija že izvlekla iz krize, če bi Pahorjeva vlada sprejela podobne ukrepe kot večina članic EU, predlagala pa jih je tudi SDS. Tako pa okreva samo tisti del gospodarstva, ki izvaža na trge držav, ki so uspešno prebrodile krizo, medtem ko tisti del, ki je vezan na domačo porabo, še naprej stagnira. Tudi pokojninske reforme bi se moral premier Borut Pahor lotiti s konsenzom znotraj socialnega partnerstva in z opozicijo. Namesto tega je iz vlade izgnal predsednika koalicijske stranke, ki najbolj nasprotuje reformi. Zdi se mu žaljivo do upokojencev, da jim vlada odreka usklajevanje pokojnin s plačami, hkrati pa zapravlja za najemnine za stavbe za delovanje vladnih služb, ki so v lasti prijateljev vladnih ljudi, celo ministrov. Pogovarjali smo se tudi o oranžnem cunamiju v šoštanjski termoelektrarni, o Golobičevem prevzemanju medijev ter mogotcih omrežja, ki obvladuje Slovenijo. Janez Janša je prepričan, da bo to omrežje pred koncem mandata Boruta Pahorja zamenjalo z Zoranom Jankovićem ali Janezom Potočnikom, premierja pa poslalo na dobro plačano službo v EU, kakršno sta že dobila Tone Rop in Milan M. Cvikl.
Dve leti sta minili, odkar vas je na položaju predsednika vlade zamenjal Borut Pahor. Bi bil danes položaj drugačen, če bi leta 2008 ostali na oblasti?Zagotovo bi bil drugačen. Bolje bi bilo tudi v primeru, če bi bila izvoljena katerakoli druga vlada, kajti slabšo bi že težko dobili. Seveda pod pogojem, da bi Slovenija septembra 2008 opravila razpravo o svoji prihodnosti. Vsaka predvolilna kampanja v demokratični državi je priložnost zanjo, a v Sloveniji je septembra 2008 potekala razprava o Patrii, namesto da bi tehtali doseženo, možne alternativne programe in ekipe ter razpravljali o tem, kaj nas čaka v prihodnjih štirih letih. Pahor je preprosto zmagal brez truda oziroma brez resne programske in kadrovske ponudbe. Udbomafija in mediji so poskrbeli za veliki pok iz Finske, obtožbe o dogovarjanjih v Piranskem zalivu, afero Sova in peticijo proti Sloveniji tik pred predsedovanjem EU in posledično za rezultat. In kakršen je bil vložek, takšna je tudi vlada. Pahor je še vedno tako brez resnega programa in brez kompetentne ekipe. Niti ene same samcate reforme ta koalicija še ni sprejela. Samo šest milijard evrov dodatnega dolga so ustvarili. Je pa Pahor o reformah v dveh letih govoril več in večkrat kot vseh pet njegovih predhodnikov skupaj v 18 letih. Dve leti tega mandata sta za Slovenijo izgubljeni čas.
Zakaj se Slovenija še vedno ni izkopala iz recesije?
Slovenija v primerjavi s tistimi evropskimi državami, ki imajo danes solidno gospodarsko rast, ni izvedla primerljivih ukrepov. Vlada ni upoštevala niti dobre prakse drugih držav, niti predlogov gospodarstva, niti predlogov opozicije. Naša stranka je ponudila več kot sto konkretnih ukrepov proti krizi, ki bi omogočili nastanek novih delovnih mest, tudi takih, ki bi dodatno polnili proračun, vendar jih vlada ni upoštevala. Prav tako ni upoštevala ukrepov, ki so jih izvedli v drugih državah, v Nemčiji in na Poljskem. Te države so najbolj poskrbele za sanacijo ožilja gospodarstva, torej za sanacijo bančnega sistema. Tiste, ki so imele veliko neizpolnjenih infrastrukturnih projektov, so jih uresničile, denimo Poljska. Vse članice EU so sprejele tudi nekatere blažilne ukrepe, kot je povečanje sredstev za socialne transferje, vendar to ni bila nikjer razen v Sloveniji edina prednost. Tako smo danes v položaju, da tisti del gospodarstva, ki je vezan na izvoz v tujino oziroma na trge držav, ki so uspešno prebrodile krizo, okreva, tisti del, ki je vezan na domačo porabo in vlaganja, pa še naprej stagnira.
Najbolj dramatičen podatek iz vsega obdobja krize je iz oktobra letos, ko je bilo v Sloveniji skoraj 5600 podjetij z blokiranimi žiro računi. V teh podjetjih dela skoraj več kot 100.000 ljudi, njihova delovna mesta so resno ogrožena. Ta podatek še bolj zbuja skrb zaradi tega, ker je število teh podjetij za 13 odstotkov višje, kot je bilo oktobra lani, ko je Pahor oznanil, da smo dosegli dno krize in da bo od takrat naprej šlo samo še navzgor. Žal ni šlo. To se kaže celo pri uradni številki brezposelnih, ki je velika, vendar manjša od dejanske. V njej niso zajeti tisti, ki uradno niso upoštevani v evidencah na zavodu za zaposlovanje, čeprav nimajo dela.
Gospodarstvo je še vedno v krizi, brezposelnih je uradno že več kot sto tisoč, vladna koalicija pa poka. Premier Pahor je prepričan, da bo na oblasti do konca mandata. Mu verjamete?
Pahorja je težko jemati resno, ker ni stvari, ki je ne bi obljubil, ni stvari, ki je ne bi napovedal, in ni stvari, s katero se še ni pohvalil. Vse to v dobrih dveh letih. Zelo verjetno pa bo, žal, sedanja vladajoča koalicija vztrajala do konca mandata. To pa ne pomeni, da bo do konca vztrajala s Pahorjem. O tem, kaj bo z njim, ne odloča on, ampak drugi. Tisti, ki so ga postavili na ta položaj. Ne Sebastjan Jeretič, ki pravi, da ga je naredil. Predvsem gre za kapitalsko, politično in tudi udbomafijsko zaledje in podzemlje, ki je za teorijo in prakso tranzicijske levice.
Pred letom dni ste predlagali kot rešitev tehnično vlado. Je ta še aktualna?
V tem trenutku je najboljša izhodna ali protikrizna strategija za to vlado pot pod noge oziroma predčasne volitve. V demokraciji je zagotovo formula za rešitev iz položaja, v kakršnem sta vladna koalicija in Slovenija s svojimi makroekonomskimi kazalci in trendi v predčasnih volitvah. Tako bi lahko slovensko volilno telo opravilo razpravo in nadoknadilo tisto, kar so afera Patria in druge odmevne afere na zadnjih volitvah preprečile. Tehnična vlada bi bila dobra možnost pred letom dni, tudi zdaj bi bila boljša od aktualne vlade, toda v tem trenutku zanjo ni realne možnosti. Bolj ko ladja tone, bolj se koalicija oklepa oblasti. Tudi tiste vladne stranke, ki se ne strinjajo z vladnimi ukrepi, zagotavljajo, da ne bodo zapustile koalicije.
Bi sprejeli vabilo predsednika vlade, če bi skupaj z vami želel oblikovati vlado narodne rešitve?
V nobeno vlado ne gremo brez volitev. Kot stranka, ki je zmagala na volitvah leta 2004, smo Pahorju ponudili koalicijo, prav tako tudi drugim strankam tranzicijske levice, vendar so ponudbo vsi razen Desusa zavrnili. Pred dvema letoma nisem dobil podobne ponudbe z njihove strani. Pripravljeni smo bili sodelovati pri partnerstvu za razvoj, vendar tega koalicija ni hotela, čeprav bi to pravzaprav najbolj koristilo njej. Zdaj ko je zadeva zavožena in ko je razmerje sil v parlamentu bolj ali manj še vedno takšno, kakršno je bilo po zadnjih volitvah, podpora javnosti tej vladni skupini pa drastično upada in je na zgodovinsko najnižji stopnji doslej, sklepanje novih koalicij v isti sestavi parlamenta nima smisla.
Desus je odpovedal podporo pri proračunu in pokojninski reformi. Bi moral Pahor vezati zaupnico svoji vladi na katero od teh tem?
Predvsem bi se moral drugače lotiti edinega reformnega predloga, ki ga je njegova vlada v teh letih poslala v državni zbor – popravkov pokojninske zakonodaje. Doseči bi moral širši konsenz tako znotraj socialnega partnerstva kot tudi z opozicijo. Po vzorcu, ki smo ga uporabili za davčno reformo sredi našega mandata. Ta projekt, ki se še vedno imenuje pokojninska reforma, je glede na vsebino izglasovanih dopolnil na odboru državnega zbora že zavožen in ga bo treba kmalu ponavljati, tudi če bo zakon sprejet. Desus v vsaki vladi pomeni lobistično stranko dela upokojenske generacije. Na začetku tega mandata, ko je Pahor sestavljal koalicijo in vzel vanjo Desus, bi moral vedeti, da v okviru take koalicije ne bo možno sprejeti nobene restriktivne pokojninske reforme. Že takrat se je Desus zelo jasno opredelil proti takšni pokojninski reformi, toda Pahor ni imel nobenega rezervnega scenarija. Šlo je za zelo nedoraslo politiko, ki ne zna sešteti ena in ena, ne zna predvideti tudi najbolj predvidljivih posledic v politiki. Velika politična napaka premierja Pahorja je bila tudi izgon predsednika Desusa iz vlade. V času, ko je napovedal pokojninsko reformo kot eno ključnih, doslej edinih poskusov reform in bi si moral zagotoviti enotnost koalicije, so iz nje izgnali predsednika koalicijske stranke, ki je na tej točki najbolj občutljiva, in mu s tem odvezali roke. S tem zagotovo niso povečali možnosti, da bi dosegli kompromis. Česa takega ne bi storil noben pameten politik.
VEČ V TISKANI IZDAJI