Ukinimo predsednika Türka

Razprave o spremembi ustave, razni predlogi o krčenju javne porabe, zmanjšanju števila ministrstev, javnih agencij in uradov pa aktualna afera o dogodkih v Velikovcu govorijo v prid tezi, da bi morali razmišljati o ukinitvi funkcije predsednika republike. Če Slovenija že potrebuje spremembo ustave, potem je to točka, o kateri bi bilo treba resno razpravljati. Ukinitev funkcije predsednika spada tudi na področje razprav o krčenju javne porabe, zato bi lahko v tej smeri razmišljali prvaki strank, ko razpredajo pod šifro »zategnimo pas«. Afera Velikovec pa je samo vrh ledene gore v poglavju o moralno spornem ravnanju slovenskih predsednikov.

Dosedanji slovenski predsedniki, predvsem Milan Kučan in Danilo Türk, so s svojimi dejanji prispevali k omadeževanju funkcije predsednika. Drugače kakor pokojnemu predsedniku Janezu Drnovšku, ki je med svojim predsednikovanjem zastopal vse državljane, lahko Kučanu in Türku očitamo razdeljevanje državljanov in izrazito politično zdraharstvo, ki se pri Kučanu nadaljuje še dolgo po koncu mandata leta 2002. Zato je toliko bolj smešno, da ravno Kučan in Türk pozivata k spoštovanju funkcij in vrnitvi zaupanja v slovenske politike, saj sta s svojimi dejanji nanjo vrgla temno senco dvoma. Razcepljena sta med samooklicano vlogo branika in garanta morale pod Triglavom in obrambo moralno zavrženih političnih dejanj, to pa je pripeljalo do popolne histerizacije in degeneracije politike.

Ob popolni histerizaciji in degeneraciji slovenske politike, ki sta se začeli s Pahorjevim prevzemom oblasti leta 2008, velja danes pokojni predsednik Drnovšek za skoraj nedosegljiv politični zgled. Veliko se govori o njegovem gandijevstvu, značilnem predvsem za njegovo predsednikovanje; o tem, da je bil res edini predsednik vseh državljanov, da je znal premostiti razlike in iskati rešitve, sprejemljive za vse, itd. Vse lepo in prav. Žal se pri tem pozablja na njegovo katastrofalno predsedniško odločitev o pomilostitvi Danila Kovačiča, enega redkih ljudi, obsojenih za gospodarski kriminal. S tem je Drnovšek izkoristil ustavno določeno pooblastilo predsednika republike in zadal smrtni udarec pravni državi, za katero se je deklarativno zavzemal tudi kot ustanovitelj Gibanja za pravičnost in razvoj. Poleg tega je odprl prosto pot gospodarskim kriminalcem, ki se bodo lahko ob morebitni obsodbi obrnili na predsednika za pomilostitev. Amoralnost Drnovškove pomilostitve je tako huda, da spodbija pozitivnost njegovega lika in njegovega dela.

Tudi sedanji predsednik Danilo Türk je kljub upanju na novi veter ob izvolitvi in obetu, da bo predsednik vseh, pokazal, da to ni in nikoli ne bo. To je postalo neizpodbitno, ko je kljub silovitem odporu dela javnosti podelil nagrado Tomažu Ertlu. S tem je ogrozil svojo moralno avtoriteto, na katero se rad sklicuje. Predsednikova obrazložitev o Ertlu osamosvojitelju spada v kategorijo »lipstick on a pig« ali, prevedeno, enkrat udbovec, vedno udbovec. Kako naj zaupamo v predsednikovo moralo, če nagrajuje človeka, čigar udbovsko delovanje je zanikanje vsake morale?

Predsednik Türk je dokončno pokopal vsakršno upanje na pozitivnega predsednika republike. Obžalujemo lahko, da predsednik kot vodilni na lestvicah priljubljenih politikov svoj velik simbolni kapital uporablja zgolj za razdruževalne namene. Namesto da bi pokazal pravo politično veličino, nagovoril vse državljane in jih sprejel, tudi če se ne strinja z njimi. Namesto da bi dokazal, da je drugačen in veliko boljši od Kučana, da je demokrat in ljubitelj svobode, je doslej ravnal ravno narobe, povsem po kučanovsko. Še več, pokazalo se je, da je sovražnik svobode govora in medijev, ko zahteva kvoto pozitivnih novic. Dobri politiki so po Türku zgolj njemu všečni politiki ne glede na njihova sporna dejanja. Podobno kot Kučan je potrdil, da je slab oče naroda, saj bomo od njega zaman pričakovali enako ljubezen do vseh državljanov.

Vsi trije predsedniki so neločljivo povezani tudi z ultralažnivcem Gregorjem Golobičem. Človek kar verjeti ne more, da je Drnovšek v bistvu vzredil Golobiča in mu omogočil, da je to, kar je. Golobič je bil Drnovškova desna roka, včasih tudi leva, njegov tesni zaupnik in sodelavec, zato ju nikakor ne moremo obravnavati ločeno. Z Golobičem pa sta neločljivo povezana tudi Kučan in Türk. Prvi ga še danes krčevito brani zaradi laganja (»napake«) v zvezi z Ultro, drugi pa je javnost povsem amoralno pozival, naj Golobiču oprostimo zaradi laganja. Ljubezen med Golobičem in tremi predsedniki je vzajemna, saj Golobič in njegova Zares pobesnelo trgajo kakršen koli dvom o predsednikih, predvsem v zvezi s predsednikom Türkom je takoj pripravljen iti na barikade. Vprašamo se lahko, ali zanje velja pravilo »gliha vkup štriha«?

Glede na zdraharstvo Kučana in Türka ter moralno sporno ravnanje vseh treh predsednikov se postavlja resno vprašanje, ali Slovenija kot majhna država sploh potrebuje funkcijo predsednika republike. Omejena ustavna pooblastila bi zlahka prenesli na posamezne že obstoječe politične funkcionarje in institucije in s tem privarčevali veliko denarja. S spremembo ustave, iz katere bi črtali funkcijo predsednika republike, bi odpravili tudi izrazit zdraharski element v slovenski politiki. Če že ni mogoče imeti združevalnega in povezovalnega predsednika, potem je bolje ne imeti predsednika. Morda bi bil to prvi korak k »rehabilitaciji politike« ali, še bolje, k resetiranju Slovenije.