Udba: anonimizacija arhivov briše razlike med žrtvijo in zločincem

Po referendumski zavrnitvi sprememb zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih je takratni direktor Arhiva RS Dragan Matić leta 2011 uvedel anonimizacijo (prekrivanje) občutljivih osebnih podatkov. Z njo naj bi preprečili zlorabo občutljivih osebnih podatkov. A hitro so nastale nepremostljive zadrege. 

Čakalne dobe

Gradiva Službe državne varnosti  slovenski arhiv ne hrani le na papirju, temveč tudi na mikrofilmskih kolutih in v mikrofilmskih žepkih, zato je postopek anonimizacije še bolj zamuden. Kot opozarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser - Pečar, ki pri raziskovanju  pogosto uporablja arhiv SDV, je anomiziranje osebnih podatkov na mikrofilmih nemogoče, iz česar logično izhaja njihova nedostopnost.

Uporabniki arhiva so morali čakati na gradivo, čeprav so ga v čitalnici pred uvedbo prikrivanja dobili v enem dnevu oziroma nekoliko kasneje, če je bil hranjen v dislocirani enoti. Kot je na posvetu Občutljivi osebni podatki v arhivskem gradivu tajnih policij povedal dr. Gregor Januš, znanstveni sodelavec arhiva, so arhivisti »delo opravljali, kolikor hitro je bilo mogoče, a se je kljub temu pogosto zdelo, da so zavlačevali in arhivsko gradivo zadrževali, zato so bili izpostavljeni kritikam in pritiskom strank«. Novi direktor Arhiva RS Jože Dežman je po sestanku arhivistov, raziskovalcev, predstavniki Sove, policije itd. aprila leta 2012 anonimizacijo ukinil, ker je bila svojevoljna in je onemogočala normalno delo arhiva.

Zadeva BBC London

Dr. Gregor Januš je ugotovil, da v vsem času do leta 2011 niso bili razkriti osebni podatki posameznikov, ki bi zoper arhiv sprožili inšpekcijski nazor. Uporabnik se je, kot je v javnosti večkrat poudaril tudi Igor Omerza, s podpisom posebne izjave zavezal, da bo v arhivu odkrite osebne podatke varoval. A glej čudo, nenadoma so se začele vrstiti večinoma anonimne prijave Inšpektoratu RS za kulturo in medije. V enem letu od poletja 2012 do pomladi 2013 je bilo v arhivu več inšpekcijskih nadzorov kot prej od leta 2006 do 2011, navaja Januš.

Po ukinitvi anonimizacije spomladi 2012 je na vrata urada varuha človekovih pravic potrkal nekdanji sodelavec BBC London Veno Taufer. Predsednik pisateljskega društva je bil prepričan, da naj bi mu nekateri mediji z objavo dokumentov nekdanje SDV nedopustno posegli v osebnostne pravice. Varuh je takrat menil, da je arhiv ravnal nezakonito, s čimer so do spornega gradiva prišle štiri osebe.

Poseg varuha

V poročilu o delu varuha za leto 2012 lahko razberemo, da se je na varuha zaradi zadeve BBC London obrnila inšpektorica Inšpektorata RS za kulturo in medije in začela nadzor. Postopek je inšpektorica leta 2013 ustavila, ker je arhivski zakona pomanjkljiv, ne opredeljuje načinov izvajanja 65. člena zakona, ki določa izjeme od splošne dostopnosti arhivov SDV in ker za ta primer ne predvideva posebnih inšpekcijskih ukrepov. Gradivo arhivov tajne politične policije je po omenjenem členu dostopno brez omejitev, »razen arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kratenjem človekovih pravic … ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij.«

Varuh za ravnanjem inšpekcije ni bil zadovoljen. Vztrajal je, da je treba zakon izvajati »ne glede na to, da to pomeni več dela in obveznosti za tistega, ki mora za to poskrbeti, to je Arhiv RS, ali če to pomeni tudi začasno nedostopnost dela arhivov za javnost.« Varuh je namreč prepričan, da imajo človekove pravice prednost »pred domnevno seznanitvijo javnosti z zgodovinskim dogajanjem ali celo pred političnimi interesi v zvezi s tem.«

Temelj za zahtevo po presoji ustavnosti referenduma o arhivskem zakonu, za katerega podpise zbira SDS, je s to presojo varuha tako rekoč že napisan.

Omerza: »Otežen je pristop do udbovske dokumentacije«

Če začasna nedostopnost gradiva varuha ne skrbi preveč, pa toliko bolj moti raziskovalce. Igor Omerza meni, da bo z anonimizacijo kot zakonsko normo zaostreno pridobivanje dovoljenja arhivske komisije, s katero bi se prekrivanje lahko preskočilo. Z novim zakonom bo zabrisana razlika med žrtvijo in zločincem, saj bi bili po novem zaščiteni tudi nosilci javnih funkcij. »Zato sem podpisal zahtevo za referendum proti tem zakonskim arhivskim spremembam in bom po svojih močeh deloval, da bo do referenduma prišlo in da bo referendum še drugič preprečil oteževanje pristopa do ohranjenega dela udbovske dokumentacije.«

Omerza pravi, da je lahko do leta 2010 nemoteno dostopal do arhiva. Težave, ki trajajo še danes, so se začele po objavi knjige Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584, ko so »strici« videli, kaj vse je bilo kljub uničevalnemu genocidu nad slovenskim udbovskim arhivom vendarle v njem ohranjenega. Dopolnjeni arhivski zakon je samo logično nadaljevanje delovanja teh »stricev«, da bi omejili »brskanje« po udbovski dokumentaciji in da bi stopili na prste javnemu objavljanju raznih ugotovitev o udbovskih ugrabitvah, umorih, bombnih atentatih in podobnih državno-terorističnih aktih propadlega režima.

Griesser - Pečarjeva: »Anonimizirano gradivo je neuporabno«

Po mnenju zgodovinarke dr. Tamara Griesser - Pečar zakon ščiti osebne podatke zločincev, in to ne samo v udbovskem arhivu, temveč je to razširjeno tudi na drugo arhivsko gradivo. Za raziskovalce je anonimizirano gradivo neuporabno. Na primer tajno politično policijo je zanimala homoseksualnost ali kakšne druge spolne posebnosti političnih nasprotnikov. »Težko je dojeti, česa vsega so bili zmožni narediti, da bi onemogočali politične nasprotnike. Če se pred raziskovalci zapro podatki o intimnosti ali zdravstveni podatki, potem ne morem ugotavljati, kaj je Udba počela na Štajerskem. Tamkajšnji duhovniki so bili namreč deportirani med drugo svetovno vojno, zato jih povojna oblast ni mogla obtožiti narodnega izdajstva, temveč so si morali izmisliti kaj drugega. Če ne dobim v roke vsega gradiva, tako rekoč falzificiram zgodovinopisje, ker nimam ustreznih podatkov,« nam je povedala Griesser - Pečarjeva.

Najslabše ohranjeni novejši dosjeji političnih oporečnikov

Koliko gradiva SDV je še ohranjenega? V strukturi ohranjenega gradiva v fondu republiškega sekretariata za notranje zadeve je od skupno 400 tekočih metrov gradiva približno tri četrtine nastalo ali bilo zbrano pri organih državne varnosti. Na posvetu Občutljivi podatki v arhivskem gradivu tajnih policij je višji svetovalec v Arhivu RS Tadej Cankar dejal, da so občasno uničevali gradivo ob prelomnih dogodkih, denimo iz strahu pred vojaškim posegom Varšavskega pakta. Tako je bilo leta 1967 republiški SDV uničenega okoli dve tretjini gradiva. Na veliko so uničevali gradivo konec leta 1989 in v začetku leta 1991. Ugotavlja, da je s pregledom evidenc in primerjavo opisov gradiva vendar mogoča rekonstrukcija uničevanja arhivske zapuščine USDV. V letih 1989 in 1990 je bilo uničeno predvsem gradivo v zvezi z dejansko in potencialno opozicijo enopartijskemu režimu (od študentskega gibanja do Cerkve, od t. i. meščanske desnice do t. i. anarholiberalizma. Uničeno gradivo, med katero moremo prišteti tudi približno štiri petine od vseh odprtih dosjejev nadzorovanih oseb ter dosjeje uslužbencev, sodelavcev in virov USDV, je v večinoma nastalo v obdobju 1975–1990. Najslabše so ohranjeni novejši dosjeji političnih oporečnikov. Cankar opozarja tudi na neohranjenost dosjejev uslužbencev, sodelavcev in virov. Ti so bili pomembni v večini postsocialističnih držav pri izvedbi lustracijskih postopkov.

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE