Türkova pomilostitev in beda slovenskih medijev

Zavržna je kvečjemu pomilostitev preprodajalca kokaina Vorena Pavliča, ki je že mesec po prvi pomilostitvi (Drnovšek ga je pomilostil decembra 2007, in sicer mu je odpustil kazenski pregon zaradi izdaje nekritega čeka) v Italiji naredil novo kaznivo dejanje in so ga tamkajšnji orožniki zalotili z enim kilogramom kokaina. Zaradi tega ga je novembra lani sodišče v Pordenonu obsodilo na dvanajstletno zaporno kazen - v odsotnosti, saj je medtem Pavlič pobegnil v domačo Hrvaško. Kljub temu ga je predsednik Danilo Türk v tem času kar dvakrat pomilostil in mu odpustil kazenski pregon zaradi prometa z mamili: prvič marca lani na predlog pravosodnega ministra Aleša Zalarja, drugič pa julija letos na predlog ministra Senka Pličaniča.

Da sta pomilostitev predlagala pravosodna ministra, predsednika Türka ne odrešuje njegove odgovornosti, ki jo ima po ustavi, saj pri pomilostitvah ni vezan na nikogar, ampak se o njih odloča sam. Pavliča je pomilostil, čeprav je imel v priloženi dokumentaciji šest let staro zdravniško mnenje, da zaradi izredno težkega zdravstvenega stanja zaradi prometne nesreče ni sposoben sojenja. In nikomur iz predsedniškega urada (kjer je bilo lani zaposlenih 45 ljudi, letos pa 43) se ni zdelo vredno zahtevati novejšega zdravniškega mnenja ali vsaj po internetu preveriti, kaj so o Pavliču pisali (italijanski) spletni mediji.

Zaradi tega je pomilostitev Vorena Pavliča največji škandal predsednika republike Danila Türka, celo večji od pregrešno dragega leta v BIH leta 2008. Takrat predsednik dejansko ni odločal o najemu letala in cenah vozovnice, njegova krivda pa je, da po razkritju afere ni sprejel ponujenega odstopa za to odgovornega takratnega generalnega sekretarja Stojana Tramteta. Toda o škandalozni pomilostitvi se ni razpisal noben slovenski dnevnik, prav tako tudi nobena slovenska televizija - vključno z novo »Telekomovo televizijo« - ni pripravila nobenega prispevka, v katerem bi razjasnila podrobnosti o tej pomilostitvi.

Čeprav imajo neprimerljivo več novinarjev kot revija Reporter, se nihče med njimi ni podal na lov za pomiloščenim preprodajalcem kokaina, nihče ni preiskal, kaj je počel med prvo in drugo pomilostitvijo v Italiji, prav tako nihče ni predsednika države Danila Türka vprašal, zakaj je za njegovo pomilostitev zadostoval šest let star zdravniški izvid. Tudi na televizijskih soočenjih nihče med novinarji (niti na Planet TV!) predsednika Danila Türka ni ničesar vprašal v zvezi s to škandalozno pomilostitvijo. Da smo v času pred predsedniškimi volitvami, ni nobeno opravičilo, saj je dolžnost novinarjev, da volivce obveščajo o vseh podrobnostih v zvezi s kandidati.

Pred letom dni so nemški mediji poročali o ugodnem posojilu, ki ga je za nakup hiše takratni nemški predsednik Christian Wulff prejel od žene podjetnika Egona Geerkensa, ko je bil še ministrski predsednik Spodnje Saške. Zgodba je nemškega predsednika odnesla s položaja. Pri nas kaj takega ni mogoče. Pri nas novinarji ščitijo aktualnega predsednika, zato o ključni aferi njegovega mandata ne poročajo. Pri nas novinarji niso »peta veja oblasti« in »pes čuvaj demokracije«, ampak so propagandisti »starih stricev« iz prejšnjega režima, ki so na lanskih parlamentarnih volitvah podpirali Zorana Jankovića, na letošnjih predsedniških volitvah pa Danila Türka.

Seveda pišem o novinarjih Dela, Dnevnika, RTV Slovenija, POP TV itd., ki so združeni v Društvu novinarjev Slovenije in imajo novinarsko častno razsodišče, ki razsoja o etičnosti zapisov svojih kolegov. Ljudje, ki ne poročajo o škandalozni Türkovi pomilostitvi preprodajalca kokaina, nimajo nobene legitimnosti, da ocenjujejo delo svojih kolegov! Lahko se kvečjemu od njih učijo.