Pritrjujem načelnim stališčem spoštovanega kolega dr. Roka Čeferina glede sodnega posega v svobodo medijskega dela v tej zadevi, s katerimi sem se seznanil iz medijev. Dogajanje ocenjujem z dveh zornih kotov. Prvi je pravoslovni in študijski. Leta 2007 sem izdal knjigo Svoboda izražanja. Med drugim sem jo gratis poslal na naslove slovenskih sodišč vseh stopenj.
V njej med drugim tudi teoretično analiziram in doktrinarno standardiziram (sklepno tudi v tabelarnem prikazu) logiko in tehniko pravne presoje konfliktnega razmerja med pravico do zasebnosti na eni strani in medijsko svobodo na drugi strani. Po pregledu spletno dostopne sodne prakse vseh sodišč ugotavljam, da se ta knjiga in druga pravoslovna literatura na to temo pri odločanju sodišč ne uporablja.
Stanje je zaskrbljujoče in o tem pogosto pišem. Na eni strani se prepogosto zgodi, da sodišča formalno ne ugotovijo posega v pravico do zasebnosti, kadar mediji ustavnopravno nedopustno posežejo v zasebnost posameznika in z njo povezane osebnostne pravice. Na drugi strani in paradoksalno pa se zgodi tudi, da sodišča ugotovijo domnevno nedopusten poseg medija v to ustavno pravico, četudi za to ni stvarno prepričljivih razlogov.
V vmesnem prostoru pa je nekaj sodnih primerov, ko so sodišča sicer teoretično pravilno ugotovila poseg medija v to pravico, a so jo preskromno zaščitila z nesorazmerno in nepravično prenizko sankcijo za medij.
Obravnavani sodni primer je dober primer za učbeniško razlago ustavne zaščite dveh konfliktnih pravic, pravice medija in pravice posameznika do zasebnosti. Posameznik ne postane javna oseba samo zato, ker je poslovno uspešen, ali ker obogati. Če gre samo za to, potem smejo mediji pisati o tistem, kar je s tem v neposredni stvarni povezavi. Samo to je v javnem interesu.
Drugače pa je, če se tak posameznik sam odloči za javno izpostavitev. Po tem postane predmet javnega interesa vse tisto, kar je stvarno povezano z informacijami, ki jih ta posameznik sam aktivno ali s privolitvijo posreduje v javni prostor.
Če se pri nastopanju v javnem prostoru trudi prikazati samega sebe na določen način in si prizadeva za oblikovanje svoje podobe v javnosti, postane predmet javnega interesa vse, kar je v stvarni povezavi z njegovo javno podobo, ki jo je ta posameznik želel javno ustvariti, neposredno ali posredno.
Iz začasne odredbe sodišča prve stopnje, ki sem jo prebral, razberem, da sodišče takšne skrbne presoje ni opravilo, oziroma je ni opravilo teoretično pravilno. S tem je premočno poseglo v medijsko svobodo časopisa.
Informacije o zasebnem in družinskem življenju takega posameznika postanejo javne samo v dveh primerih: če so neposredno povezane z njegovo javno podobo, ki jo sam ustvarja, ali če se ta posameznik sam odloči, da bo dovolil javnosti tudi informiranje o njegovem zasebnem in družinskem življenju.
Od tega trenutka dalje postanejo te informacije in na vpogled javnosti tako prepuščene informacije predmet javnega interesa. Pri tem pa vseeno ostane pravna meja: takšne informacije se smejo na novo objavljati in razširjati, tudi če se posameznik kasneje premisli in četudi mu to v nekem trenutku ni več po volji. Se pa to sme početi samo v primeru, da namen takšnega medijskega obdelovanje teh informacij ni samo (a) gola potešitev zvedavosti javnosti (firbca) in (b) če pri tem ne gre za nič drugega kot golo povzročanje neprijetnosti temu posamezniku.
Zato tak posameznik tudi nima več pravice kar tako, generalno prepovedati javno razširjanje kar vseh informacij o njem osebno, zasebno in družinsko, če gre pri tem celo samo za tiste informacije, ki jih je pred tem sam prepustil vpogledu javnosti. Zato tudi nima pravice preprečiti objave člankov s tako vsebino, ne glede na konkretno vsebino takih informacij in kar pavšalno, še preden bi se z vsebino članka, ki ga je medij želel objaviti, seznanil in v pogovoru z medijem poskušal preprečiti objavo tistih delov vsebine članka, ki javnosti sporočajo nove informacije o njem, ali ki preveč posegajo v njegovo osebno integriteto.
In sodišče, ki o tem odloči, mora vselej skrbno analizirati, za katere informacije gre, kakšne so, kaj je pri njih novega, kaj je le ponovitev starega, javno že objavljenega, kaj je namen in cilj objave članka in kateri so nujni stvarni razlogi, ki dovoljujejo sodno prepoved točno določenih informacij o posamezniku.
Iz začasne odredbe sodišča prve stopnje, ki sem jo prebral, razberem, da sodišče takšne skrbne presoje ni opravilo, oziroma je ni opravilo teoretično pravilno. S tem je premočno poseglo v medijsko svobodo časopisa.
Izredni profesor dr. Andraž Teršek
