Tržaški plinski terminali bi lahko bili cilj atentatov

Leta 1972 so v naftnem terminalu v bližini lokacije plinskih terminalov eksplodirale štiri bombe. To ustvarja med ljudmi nov preplah, češ da bi bili tržaški plinski terminali lahko ponovno cilj atentatov.

»Dragi Roko«, tako se na našega okoljskega ministra Roka Žarnića obrača italijanska »vrstnica« Stefania Prestigiacomo. V prav tako prijateljskem slogu mu sporoča, da bo Italija v kratkem nadaljevala projekt spornih plinskih terminalov, tako morskega kot kopnega. Kljub nejasnostim in večkrat dokazanim nepravilnostim naj bi Italija dobila ustrezna dovoljenja. Dokumentov ni od nikoder, slovenska vlada pa molči. Gre za slabi dve strani dolgo pismo, ki je polno lepih besed in pozornosti. Hkrati pa sporoča jasno namero po zgraditvi plinskih terminalov. Dveh, ne samo enega. Ministrica Prestigiacomo namreč omenja, da je s pridobljenim dokumentom, presojo o učinkih na okolje, zadoščeno pogojem okoljske ustreznosti za gradnjo dveh plinskih terminalov v Trstu.

Dva terminala za energetsko oskrbo
Terminal na kopnem, ki naj bi bil v Žavljah, čaka sicer še na dovoljenje ministrstva za kulturo. Pri tem projektu je načrtovan tudi plinovod, ki naj bi Žavlje povezoval z italijansko plinsko državno infrastrukturo v Vilešu (v bližini Gorice). Gre za traso, ki je skupaj dolga 46 kilometrov: prvih 27 km med Trstom in Gradežem naj bi bilo speljanih pod morsko gladino, preostalih 19 med Gradežem in Vilešem pa po kopnem. Slovenska vlada se je v nasprotovanju terminaloma sklicevala predvsem na onesnaževanje Jadranskega morja. Prestigiacomova je v omenjenem pismu ministra Žarnića in slovensko javnost površno seznanila, da težav ni več. Italijanska vlada pa v zagovor tezi o uspešni odpravi problemov ni predstavila še nobenega dokumenta. Neuradno je slišati, da bodo dokumenti prišli na plan šele konec poletja. Obstajajo pa tudi dvomi o vsebini dokumentacije.
Nazadnje smo se javno prepirali z našimi zahodnimi sosedi glede plinskih terminalov leta 2009. Takrat so italijanske oblasti Ljubljani enostransko poslale odlok, ki naj bi omogočal takojšnjo gradnjo in naj bi pregnal vse slovenske dvome. Izkazalo pa se je, da je bil odlok pravo skrpucalo, ki je prinašalo zelo površne odgovore. »Odlok ni predvideval preventivnih ukrepov. Vsako postavljeno vprašanje je dobilo odgovor, ki bi bil preverljiv šele potem, ko bi bilo napake nemogoče popravljati,« nam je tedaj dejal vladni vir. Kaj bo z dokumentom, ki ga danes obljublja ministrica Prestigiacomova, si lahko samo mislimo. Slovenska vlada je medtem zelo tiho. Z ministrstva za okolje so nam sporočili samo, da zadeve ne komentirajo, dokler ne bodo imeli v rokah celotne dokumentacije.
Pri vsem tem je konec »vljudnostnega pisma« ministrice Prestigiacomove v odnosu do ministra Žarnića prav sarkastičen: »Vse pomisleke Slovenije smo zelo pozorno pretresli: ustrezno bodo omenjene tudi v dekretih, ki ti jih bom poslala. Pripombe, ki jih je oblikovala Slovenija, so bile pomemben prispevek za našo oceno stanja in prepričani smo, da bo tudi tvoja država priznala našega duha sodelovanja in transparentnosti.«

Številnih opomb Italija ne jemlje resno
Duh sodelovanja in prijateljstva je bil, vsaj v zadevi s plinskimi terminali, vse prej kot očiten. Slovenija in slovenski strokovnjaki so večkrat izrazili dvome, utemeljene na strokovnih študijah, ki jih je Italija redno zavračala ali kvečjemu »upoštevala« v svojih novih korakih. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je prvo poročilo o čezmejnih vplivih na okolje, ki bi jih povzročila terminala, dobilo v roke že decembra 2006. Več skupin strokovnjakov z instituta Jožefa Stefana in Univerze v Ljubljani je posebej ocenilo posledice terminalov na morju in na kopnem za morsko okolje, za izredne dogodke, za slovensko morsko ribištvo in za socioekonomske vplive. Proučili so tudi vpliv na morsko floro in favno zaradi dvigovanja sedimentov živega srebra, nevarnosti zaradi možnih nezgod ter morebiten prenos škodljivih organizmov. Ocena je bila za terminale negativna: tako morskega kot kopenskega je slovenska strokovna ocena zavrnila.
Pomorskemu terminalu so očitali škodljive čezmejne vplive, ki bi nastali zaradi onesnaževanja s klorom, zaradi morebitnega razlitja nafte, dvigovanja sedimentov (živo srebro) in izpustov ogrevalne vode. V primeru trčenja tankerja bi bil učinek uničujoč tudi v slovenskih vodah in na naši obali. Hkrati bi ta terminal imel negativen vpliv tudi na turizem in na krajinsko sprejemanje slovenske obale. Podobne negativne ocene so slovenski strokovnjaki že takrat izrekli tudi glede načrta kopenskega terminala v Žavljah. Skratka slovenski strokovnjaki so v poročilu, ki ga je naročil MOP, že konec leta 2006 ugotovili, da sta oba terminala za Slovenijo nesprejemljiva.
 
Leta 2008 je bila izdelana nova študija samo za žaveljski terminal: ocena je bila tudi v tem primeru negativna, terminal pa označen za neprimernega. Ponovno je bil poudarjen problem dvigovanja sedimentov živega srebra z dna plitkega Tržaškega zaliva (tja ga je naplavila reka Idrijca iz idrijskih rudnikov). V primeru vrtanja vijakov ladij z utekočinjenim zemeljskim plinom (UZP) in delovanja morskega kraka plinovoda, ki bi povezoval Žavlje z Gradežem, bi se živo srebro nevarno dvignilo z dna, njegova letna količina bi se povečala za sedem odstotkov, koncentracija metil-živega srebra pa bi nevarno presegla dovoljeno povprečje. Toksično težko kovino bi našli tudi v ribah. Nazadnje slovensko poročilo omenja še tisto, kar najbolj razburja duhove: napad na tanker in terminal. Nevarnost je po mnenju slovenskih strokovnjakov precejšnja zaradi bližine vodne poti, po kateri prihajajo UZP-tankerji: izpust plina in eksplozije bi lahko imele resne posledice v razdalji do okoli pet km od mesta razlitja.

Podlaga za tožbo obstaja
Po mnenju dr. Marka Pavlihe, rednega profesorja za gospodarsko, transportno in zavarovalno pravo na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu, je evropska pot še edina, ki lahko Sloveniji pomaga, ga prepreči ta načrt. To izhaja iz članka v reviji Podjetje in delo, ki ga je Pavliha objavil lani avgusta, v njem pa se je posvetil mednarodnemu okoljskemu pravu, pravu morja in pomorskemu pravu. Po njegovem mnenju Italija ni izpolnila vseh obveznosti iz primarnega evropskega prava. Zato bi morala Slovenija zadevo plinski terminali najprej predložiti Evropski komisiji v presojo in naknadno vložiti morebitno tožbo na Sodišču EU.
Pavliha tako ugotavlja, da je Italija s svojim enostranskim ravnanjem prekršila mednarodnopravne običaje in splošna načela mednarodnega prava. Italija je po njegovem mnenju zaradi nekorektne ocene vpliva načrtovanih projektov na okolje, nezadovoljivega sodelovanja s Slovenijo pri varovanju morskega okolja in pomanjkanja ukrepov proti onesnaževanju morja, kršila Konvencijo OZN o pravu morja iz leta 1982. Povečanje toksičnosti morja zaradi izkopov in obratovanja terminala v Žavljah je po mnenju dr. Pavlihe kršitev Protokola o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaževanjem s kopnega. Če bi se zgodila nesreča s plinskim tankerjem, pa bi bil kršen še Protokol o sodelovanju pri preprečevanju onesnaževanja z ladij in ob izrednih dogodkih v boju proti onesnaževanju Sredozemskega morja. Nazadnje bi plinska terminala povzročila tudi bistveno večjo gostoto prometa, ki ga severni Jadran ne prenese: to bi bilo v nasprotju s shemo o ločeni plovbi.

Gas natural in italijanske oblasti ponarejali dokumente
Ko so poleti 2009 Italijani prešli v »ofenzivo« glede izpeljave projekta žaveljskega terminala, je naravovarstvena organizacija Alpe Adria Green predstavila serijo dokumentiranih nepravilnosti in zakonskih kršitev s strani investitorja, družbe Gas natural, in italijanskih oblasti. Žaveljski plinski terminal bi tako kršil določila organizacije International maritime organisation (IMO), ki določa za severni Jadran prepoved plovbe s polmerom 1,5 navtične milje (2,8 km) okoli plinskega terminala ter varnostno območje okoli tega objekta v polmeru dveh km. V Žavljah bi tem zahtevam ne bilo zadoščeno. Italijanska sodna policija je tudi ugotovila, da so pisci študije glede odtoka vode iz terminala v morje kot povprečno temperaturo morja v okolici Trsta predstavili povprečno temperaturo celotnega severnega Jadrana: tako naj bi olajšali potek sprejemanja presoje na okoljske učinke. Poneverjeni naj bi bili tudi papirji glede t.i. domino učinka v primeru verižnih eksplozij v bližini terminala: študija, ki jo je predložilo podjetje Gas natural, je zanikala omenjeno nevarnost, sodna policija pa je ugotovila, da je bila študija narejena na podlagi zelo splošnih mnenj in neažurne javne kartografije. V organizaciji Alpe Adria Green so poleti 2009 razkrili še dokumente, ki dokazujejo politične pritiske iz Rima na javne institucije v Furlaniji-Julijski krajini, da bi se projekt čim prej in uspešno sklenil.

Zakaj tolikšen interes za plinske terminale v Trstu?
Podjetje Gas natural Fenosa, investitor v žaveljski plinski terminal, ima sedež v Barceloni. Njegova največja lastnika sta banka La Caixa (med vodilnimi evropskimi hranilnicami) in španski naftni velikan Repsol. Gas natural Fenosa ima tudi zelo razvejene posle z italijanskim državnim energetskim podjetjem Enel. Nazadnje sta si maja letos družbi razdelili sredstva firmi Enel Union Fenosa Renovables (Eufer), v kateri imata vsaka 50-odstotno participacijo. S tem je Enel utrdil svojo pozicijo na španskem trgu obnovljivih virov energije. Gas natural Fenosa pa na italijanskem trgu že dalj časa nastopa s plinskimi terminali. Ne gradi jih samo v Trstu, ampak tudi v Tarantu v Apuliji. Gre torej za špansko-italijansko simbiozo, ki bi se verjetno končala, če z žaveljskim plinskim terminalom ne bi bilo nič. Podjetji pa imata še eno skupno točko: Katalonci so Italijanom pomagali leta 2007 prevzeti španskega energetskega velikana, družbo Endesa (Enel je danes njen 92-odstotni lastnik).
Endesa je tista družba, ki se je dalj časa zanimala za graditev morskega plinskega terminala v Trstu. Danes se kot investitor omenja nemška družba E.ON, ki je na robu finančnega zloma: tudi njen prihod v Trst naj bi bil vezana trgovina z družbo Enel. Nemci so bili namreč tudi konkurenti za prevzem Endese, a so se leta 2007 naposled umaknili družbi Enel. Lahko domnevamo, da je bil tržaški morski plinski terminal cena za nemški umik.


Janez Potočnik: »Čakamo na izdajo soglasja za izvedbo«
Mnogi so slovenskemu komisarju za okolje Janezu Potočniku očitali, da se v zadevi s plinskimi terminali nikakor ne izjasni primerno. V odgovor na naša vprašanja je Potočnik zapisal, da za nobenega od treh projektov (poleg dveh tržaških še koprski plinski terminal, op. av.) še ni bilo izdano soglasje za izvedbo. Obstoječa direktiva o presoji vplivov na okolje pa da je primarno postopkovne narave. »Zakonodaja praktično tako ne more biti kršena pred izdajo soglasja za izvedbo, zato na  tej stopnji postopka v nobenem primeru ni mogoče ugotoviti kakršnekoli kršitve direktive o presoji vplivov na okolje,« je zapisal slovenski komisar in ob tem poudaril mnenje Komisije, ki vidi v dvostranskih pogovorih najboljši način za rešitev vprašanj.