Triumf Zorana Jankovića

Po več desetletjih čakanja na nov nogometni stadion v Ljubljani so ljubitelji športa, še posebnonogometa, le dočakali dan, ko je bila v Stožicah odigrana prva nogometna tekma na novem stadionu. Gledalci so zasedli vseh dobrih 16 tisoč mest, slovenska reprezentanca je premagala avstralsko, toda zmagovalec večera je bil predvsem eden; ljubljanski župan Zoran Janković.

Dva meseca pred lokalnimi volitvami, na katerih si Janković obeta lahko zmago za ponovitev županskega mandata v očeh dobršnega dela Ljubljančanov, nastopa kot človek, ki jim je dal stadion. On ga je obljubil, On ga je vsem finančnim in birokratskim težavam navkljub vztrajno gradil, naposled ga je On zgradil in predal navdušeni množici.

Stadion je Ljubljana nedvomno potrebovala, vendar v tem primeru še zlasti velja, da cilj ne posvečuje sredstva. Celotna zgodba o stadionu je ponazoritev tega, kaj Janković kot politik in človek je, za kaj se zavzema, čemu sledi in kaj vse je pripravljen za to žrtvovati. Od začetka do konca tega projekta, ki še ni dokončan, je šlo za navadno izsiljevanje, kot je nedavno v pogovoru za našo revijo poudaril tudi ljubljanski mestni svetnik Miha Jazbinšek. Eden od izvajalcev del, kateremu Jankovićevi prijatelji iz investitorja Grepa niso plačali več milijonov evrov za opravljeno delo, je moral na dan odprtja Stožic zagroziti s kamionsko blokado objektov, da je končno dobil zagotovilo za plačilo. Janković se je na predstavi za novinarje zgražal, češ kaj se gre, in pri tem opozarjal, da se dela od stotih podizvajalcev le eden »pametnega«. Dejansko je podizvajalcev, ki jim Grep dolguje skupaj še nekaj deset milijonov evrov, vsaj dvajset, vendar se ne upajo izpostaviti, da ne bi razjezili Njega.

Znane so zgodbe o političnem posojilu NLB in drugih državnih bank za Jankovićev projekt, dolg bomo na koncu tako plačali davkoplačevalci, o ekspresnem javnem razpisu, prirejenem na ministrstvu za šolstvo in šport posebej za projekt Stožice, drugi prijavljeni že načelno niso mogli dobiti niti evra, o suženjskem izkoriščanju bosanskih delavcev pri gradnji stadiona in športne dvorane pa …

Na koncu je le zmagala Njegova volja, vihranje množice visoko dvignjenih zastav na odprtju stadiona pa me je spomnilo na dokumentarec nemške režiserke Leni Riefenstahl Triumf volje z nacističnega kongresa leta 1934 v Nürnbergu ali na vzneseno telovadbo zveste mladine na stadionu JLA v Beogradu pred Titom na »dan mladosti« 25. maja. Časi se spreminjajo, vodenje množic pač ne.